Ta teden sem peljala hči k ortodontu. Po njegovem zmajevanju z glavo in jamranju mi je še bolj jasno, da se bo treba še zelo potruditi, da se tile Čenčini zobki postavijo v vrsto. Zdaj stojijo kot razpuščena četa vojakov pa še skregana povrhu – vsak gleda v drugo smer. Po novem z vajami rešujeva spodnjo stalno enko, da ji ne bi izpadla… Potem pa v druge boje. Celo otroštvo sem ji govorila, da bo imela prekrasne zobke, če bo lepo skrbela zanje. In res sva jih je vedno skrbno čistili, zaradi zob že od nekdaj otroka doma pijeta vodo in ne sokov, bomboni so prepovedani… Da bodo zobki lepi, močni, zdravi. In po vsem tem trudu bo treba še več truda. Zdaj vztrajno delava vaje, da bo čez 2 meseca in pol pri ponovnem obisku ortodonta mogoče gospod malce bolj optimističen. In da bo imela Čenča nekoč zobke kot se šika. So pa močni in zdravi, če že niso najbolj lepi

Ponovno se je začel moj študij. Zadnji letnik, juhu!!! Pravzaprav samo še pol leta in si prislužim naziv dipl. Potem bo po treh letih in pol spet nekaj več časa in nekaj več denarja na računu Pa iskanje službe. Upam, da služba najde mene in to taka idealna. Zanimiva, razgibana, polna novih izzivov, mastno plačana, z dobrim šefom… No ja, preden se prvič lotim mi je dovoljeno biti optimist Načrti morajo biti veliki in sanje še večje…

Saj vsi poznate vse tiste vice in zgodbe o taščah. No, tudi meni je ta teden moja tašča nekaj skuhala… Domač jabolčni štrudelj. Vse bi bilo v redu, če se ne bi jaz v torek lotila prečiščevalne diete brez sladkorja, kruha, bele moke. In samo zaradi tistega dišečega, vabljivega jabolčnega štrudlja na mojem pultu sem jo bila primorana že v nedeljo prekiniti.

Moje trenutno počutje pa je prekrasno. Že dolgo se nisem počutila tako pomirjeno, srečno, zadovoljno. Kljub temu, da bi lahko bila pošteno pod stresom, ker je naše finančno stanje do kolen v s*anju. En dokaz več, da denar ne osreči človeka in da so ostale stvari mnogo bolj pomembne in mnogo bolj za dušo. Občutek imam, da je vse na svojem mestu, da je vse tako, kot je prav. Denar pa tudi pride, saj ga je dovolj na tem svetu, kajne?

Za nami je prvi teden šole, prva domača naloga, prvi roditeljski sestanek. Počasi se bomo “ulaufali” Deklica gre še vedno z veseljem v šolo in učiteljica jo je na sestanku lepo pohvalila. Česa več si ne morem želeti. Se je pa prvič zgodilo, da sva šli z mojo mami skupaj na roditeljski sestanek v šolo. Vsaka za svojega otroka in mami seveda ne zame In šele takrat mi je kapnilo, da sem svojega otroka rodila samo šest let zatem, ko je moja mami rodila mojega polbratca. Logično, glede na to, da sta šest let razlike, samo nikdar še nisem razmišljala o tem na tak način :S

In mimogrede, moj brat (moram se odvaditi bratec, ker me čez 2 cm že preraste) je krasen s svojo nečakinjo in nečakom. Ma, je krasen nasploh

… ko gre Čenča zares v šolo.

Zvečer si je na nočno omarico pripravila kupček oblačil za naslednji dan, svojo novo uro in na vrh rumeno rutico. Zbudila se je že ob šesti uri zjutraj, brez budilke. Ob vstopu v razred pa se je za trenutek močno oklenila moje roke, me z malce tesnobe objela in pogumno zakorakala naprej.

Že zdaj se mi zdita oba takooo velika. Le kaj bom rekla čez 10 let?

Danes je drobna deklica v rjavem krilcu, zlatih čeveljcih in z majhno zlato torbico s ponosom in pričakovanji odkorakala v novo obdobje svojega življenja. Vesela sem, da sem jo lahko pospremila na začetku poti in da ji bom lahko v oporo skozi celo obdobje, med veseljem vzponov in med bolečino padcev ter tam nekje vmes. Danes je ta moja deklica posebej močno žarela, njen nasmeh je jasno odkrival njeno počutje – veselje, ponos, navdušenje. Tudi moje počutje je bilo krasno. Kljub pričakovanim solzam, sem se ves časa smejala, pa saj ni šlo drugače, ko je bila pa videti tako iskreno srečna. Bolj melanholično je bilo včeraj, ko sem jo zadnjič peljala v vrtec. Težji je konec, kot pa začetek nečesa novega…

Moja preljuba deklica, še en korak proti samostojnosti, proti zrelosti in izoblikovanju same sebe. Upam, da se bova znašli. Ti kot šolarka in jaz kot mamica šolarke. Pravzaprav sem prepričana, da se bova

Manjka nam en član. Danes zjutraj sta moja bolj kosmata polovica in njegova še bolj kosmata psica odšla na tabor za vodnike reševalskih psov. Zdaj smo družina brez glave družine, torej brezglava družina?! No, na srečo imamo svoje glave še na ramenih in tudi brez njega nekako funkcioniramo. Popoldne smo preživeli pri tašči in tastu v brezskrbnem čofotanju in prenažiranju s sardelicami na žaru. Pa še lubenica in sladoled povrhu. Čisto fajn nam je, kajne?

Jo pa pogrešamo, to našo glavo…

Danes je bil en tak lep dan. Poln. Dopoldne smo skočili do zagrebškega živalskega vrta. Tokrat je destinacijo za družinski dan izbral najmlajši član družine. Zgledalo je približno takole:

Mami: “Kam bi rad šel ta vikend? Kam naj gremo vsi skupaj?”

Sinček: “Gremo ven.”

Mami: “Ne, mislim kam bi rad, da gremo? Mogoče h komu na obisk?”

Sinček:”Jaaaaa, na obisk!”

Mami:”Ali pa mogoče na kašen pohod.”

Sinček:”Jaaaa, na pohod!!!!”

Mami:”Ali pa recimo v živalski vrt.”

Sinček:”Jaaaaaaaaa, v živalski vrt!!!!!”

No ja, mogoče sem precej sama prispevala k izbiri Še malo pa bo pogruntal sistem. Prejšnji vikend je izbiral očka in je peljal otroka na pohod na Veliko planino. Menda je bilo super. Najbolj od vsega tisto, ko jih je malce preganjala ena krava, ker so se usmerili proti njenemu teličku. Jaz sem morala doma čepeti za računalnikom Ampak so obljubili, da kmalu peljejo še mene gor.

Popoldne so preživeli spet v troje, zunaj. Jaz pa doma, v konkretnem pospravljanju. Naredila ogromno, pravzaprav uživala v nemotenem delu in glasni muziki. Čaka me še kup perila, zato šibam likat. Jutri pa spet nazaj v vrtce in službe… Drug teden pa spet nazaj v vrtce in službe in ŠOLE

Še ena slikica z morja, v upanju, da nas poletje pospremi v september…

Včeraj je imela moja mami rojstni dan. Tale čestitka bo z enodnevno zamudo, pa ne, ker bi pozabila na rojstni dan, ampak ker se je včeraj posebej za mami malce ustavil svet in nam ni delala povezava z internetom

Moja ena in edina mami, moja najboljša prijateljica, moja vzornica in moja čarobna vila,

~ ŽELIM ti, da vsak dan vsaj za nekaj minut stopiš iz vsakdanjika, zapreš oči in se vprašaš “kdo sem in kaj si želim”,

~ ŽELIM ti, da se naučiš živeti tudi zase in ne samo za druge,

~ ŽELIM ti, da se vedno zavedaš kako posebna si.

Hvala ti, ker se res vedno lahko zanesem nate, ker znaš poslušati brez očitkov, ker me imaš rada na tako poseben, brezmejen način.

Odštevamo dneve do prvega šolskega dne. Res prvega, čisto prvega in zadnjič zares tako prvega. Na beli polički čakajo lepo zloženi zvezki, vsak s svojo nalepko in na vsaki nalepki ime moje prvorojenke. Ob postelji leži majhen nahrbtnik, ki bo čez kakšno leto zrasel v malo večjega, potem pa se bo tekom let še precej poredil. Še 12 dni in spet bom stala nekje v množici in čakala, da nekdo pokliče ime. Samo, da tokrat nisem šestletna deklica sredi velikanske telovadnice, ki se trdno oklepa mamine roke in zvedavo pogleduje naokrog, da bi našla čimveč znanih parov oči.  Tokrat tisti nekdo ne bo poklical mojega imena. Tokrat bom na drugi strani drobne ročice, ki se bo trdno oklepala moje roke in zvedavo gledala naokrog.

Polna pričakovanj in polna vprašanj je tale moja prvošolka. Lepo že bere, velike in male tiskane črke. Za zadnje se mi niti sanja ne, kje in kdaj se jih je naučila. Računa kot navita, sešteva, odšteva, množi. Stalno ji po glavi rojijo številke in obračati jih zna že zelo dobro. Zdi se mi, da bo matematika eden ljubših predmetov. A ko tale moja prvošolka pleše, takrat se svet okrog nje ustavi. Ples je njena čarovnija, s katero bo nekoč lahko vsaj začasno pregnala skrbi in tegobe. Ples je tudi moja čarovnija in morda je tekom let tudi ona ugotovila, da me ples spremeni, da se takrat sproščeno smejem, čutim vsak trenutek in kakor otrok – živim za sedanjost. S srcem pleše tudi mali škratek  pri svojih dveh letih in pol. Moja prvošolka pa uživa še v nečem, kar je moj največji strah. Plezanje, višina… Morda jo čez kakšno leto vpišemo v plezalni klub.In morda čez nekaj let tudi ona mene nauči, da sva lahko z višino prijateljici ali vsaj znanki in se ob naključnem srečanju nasmehneva ena drugi in greva naprej.

Upam, da ji bo šola všeč, meni je bila. Še vedno mi je ) Tale moja prvošolka bo najbrž drugo leto ponosno spremljala svojo mami na podelitev diplome. Se bom potrudila