Bilo je športno,

bilo je igrivo,

bilo je rojstnodnevno

in bilo je fajn

Danes smo se končno spravili na sneg. Za dobre pol ure, potem smo bili že prezebli. Ugotovili smo, da Čenča rabi še eno bundo za v sneg (rokavi lanske lezejo proti komolcem) in skibucke. Bo treba v nabavo. Ampak lička so bila pa pošteno rdeča, ko smo prišli domov

Zunaj je prekrasno. Ko grem zvečer na sprehod z našima kosmatinkama, se počutim, kot da stopim iz realnega sveta v nek čarobni svet. Vse tako tiho, mirno, čisto, bleščeče… Pod belo odejo pa se čisto počasi in čisto potihem na novo rojeva narava. Kot da bi zaprla oči in zajela globoko sapo, da bi nabrala moči za novo pomlad. Lepo je, spokojno. Vsa nesnaga preteklega leta je skrita in zima nam da možnost za ponoven začetek. Kar dobro sovpada z novim letom in vsakoletnimi odločitvami za boljši jutri. Se še spomnim, ko sem pisala lanske zaobljube… Pa da vidim, če sem vsaj kakšno uresničila.

1. začni se gibati – Jeeee, tukaj mi je uspelo. Konkretno migam dvakrat tedensko, pa še noro uživam zraven.

2. nehaj zamujati – Tudi tukaj velik napredek. Sama sebe prelisičim z enostavnim trikom. Že več kot pol leta je naša “glavna ura” nastavljena skoraj 10 minut naprej. Zato običajno 10 minut manj zamudim ali sem pa na račun tega celo točna

3. bolj izkoristi dneve – O tem bi se dalo razpravljati.

4. začni spet s trebušnim plesom – Rečeno, storjeno!

5. končno nauči psa, da je njegovo stranišče zunaj (!!!!) – Če primerjam z lani, veliko bolje.

6. naredi zamujene izpite za faks – Še delam na tem.

7. večkrat pojdi ven z možem in s prijatelji – Tudi tole kar dobro uspeva

8. navadi se sproti pospravljati perilo v omare (imam hude težave s tem) – Khhhm…

9. drastično zmanjšaj porabo čokolade (ajoj, ta bo težka) – Skoraj nemogoče.

10. pij vodo, potem pij vodo in ko končaš, spij še en kozarec vode – Tudi tale mi ne gre

Splošno gledano sem bila kar uspešna, a ne? Čez par tednov pa pridejo na vrsto čisto nove

Pa je prišel ta težko pričakovani dan. Preživeli smo ga prijetno ležerno, igrivo in crkljivo, kot je treba. Kljub temu, da je mlajša polovica družine še vedno malce bolehna Pojedli smo pol majčkene tortice. Ostala je samo še razpacana polovica, s katere so drobni prstki pobrali vse smetanaste rožice, takoj, ko se je mami obrnila stran

Sonček moj, naj ti bo lepo… Rada te imam, neizmerno, brezpogojno.

Termometer zunaj kaže nekaj pod ničlo, vse okrog nas je pokrito z belo puhasto odejo. Tako pravo, ki škriplje pod nogami. Termometer notri kaže nekaj čez 38 Čenča je že skoraj zdrava, zdaj se je viroza lotila še našega slavljenčka. Sobotno praznovanje smo odpovedali, jutrišnje pa vsekakor bo. Doma, na toplem, z majhno tortico in tremi svečkami. Pa seveda darili. Bomo pač “praznovali” brez povabljencev Pravo praznovanje pa bo (upam) naslednji vikend.

Sneg nas kliče ven, kombinezoni čakajo, da jih potegnemo iz omare in ko bo le možno, bo otroška rdeča lička, ki jih trenutno greje vročina, rdeče pobarval mrazek. In naše ritke se bodo nasankale, nadrsale in navaljale v snegu. Naj se le obdrži še par dni. Drugače pa kot lansko leto – pot pod noge (pravzaprav pod gume) in nekam, kjer je snega dovolj.

Še malo, pa bo rojstni dan tu. Juhuhu! Res se veselim rojstnih dni svojih otrok. Vedno se potrudim narediti dan zares poseben – čisto poseben, samo zanj/zanjo. Zjutraj krmežljavi par oči obvezno pričaka dnevna soba polna pisanih balonov, z velikim napisom VSE NAJBOLJŠE na steni. In pa seveda čisto poseben nasmeh na maminem in očkovem licu. Sledi pesmica za slavljenca in kup objemčkov, poljubčkov in radateimamčkov. Moji radosti se občasno pridruži skeleč občutek v prsih – tisti, ki ne želi priznati, da je zopet minilo eno leto. Že? Kdaj? Kako? Kam je šlo? Pred mano bo stal ponosen triletnik, krasen fantek.

Danes sem ga peljala k frizerki. In namesto godrnjanja ali kakršnegakoli tarnanja, se je fantek usedel na stol in brez premika počakal, da frizerka opravi svoje delo. Zvečer je sicer fantek tako zagreto sabljal našo banjo, da ni uspel stopiti en meter v desno in lulati v školjko, ampak je stvar opravil kar navpično navzdol – v hlače. Potem pa se je dvajset minut trudil zvleči s sebe premočene kavbojke, žabice, nogavičke, spodnje hlačke in spodnjo majčko. Brez da bi mamica kakorkoli pomagala in kar je najbolj presenetljivo brez najmanjše trme ali negodovanja. In po dvajsetih minutah je bil ponos toliko večji, ker se je fantek res pošteno potrudil Bravo!

Moja princeska pa spet kuha vročino In v ustih je nekaj aft, dlesni so razbolele in rdeče… Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj. Močno upam, da bo do petka že v redu, da pošteno odpraznujemo fantkov čisto poseben dan! Sicer je pa sama povsem prepričana v to – da bo v petek zdrava. In tudi to šteje

Ta teden spet pri ortodontu. S Čenčo sva se še pred odhodom spraševali, če bo ortodont spet vzdihoval in zamišljeno gledal zobke, pa ni bilo tako. Tokrat je bil ves vesel in zadovoljen, takoj ko je Čenča odprla usta. En zobek sva uspešno prestavili naprej, pri drugem zobku pa še pol mm in bo. Jupi! Naslednji dan še obisk pri zobozdravnici in Čenčini zobki so lepi, zdravi – pridemo spet čez pol leta.

Čenča je v šoli pozorna, vse posluša, naredi, ne krši šolskih pravil in zato za nagrado vsak dan domov prinese štampiljko v publikaciji. Včasih celo dve skupaj In mami in očka se z veseljem vsak dan znova podpišeta zraven. Domače naloge dela praktično sama. Pokaže mi kaj ima, skupaj prebereva navodila in če razume, jo pustim, da naredi svoje. Res krasno. Šolo sprejema od prvega dne povsem resno in odgovorno, zraven tega pa še uživa. Včeraj sem jo vprašala zaradi koga je tako pridna in je odgovorila “Zaradi sebe.” To sem želela slišati. Upam, da jo ta notranja motivacija spremlja celo življenje. Krasna je.

Moj sonček pa čez en teden piha tri svečke. Noro. Tri leta. To se mi zdi ena taka posebna starost, ko mimogrede (brez da bi človek dejansko opazil kdaj), iz malega fantička zraste fantek. Fantek, ki ve kaj hoče, kaj mu je všeč, kaj ga ne zanima… In tale moj sonček je že postal fantek. Samostojen (z nekaj spodbude), radoveden, ravno prav trmast, neverjetno lačen znanja in ljubeč. Spremenil se je tudi v odnosu do drugih ljudi. Zdaj se povsem samozavestno pogovarja s komerkoli in ni več ne duha ne sluha o fantičku, ki se je skrival za maminim krilom. Obožuje kocke, glasbo, ples, klepetanje, rad riše, ustvarja s prstki, se uči angleških besed… Krasen je.

Tudi jaz neizmerno uživam – enkrat tedensko trebušni ples, enkrat tedensko hip hop. Pri obojem zares telovadimo (sklece, trebušnjaki, itd.) in občutek, da delaš nekaj dobrega za telo in dušo je dober.

Otroka ravnokar inhalirata in gledata risanke. Se borimo proti raznoraznim virusom, ki mrgolijo naokrog. Inhaliranje, vroči čaji, spiranje noskov s fiziološko raztopino… In zmagali bomo Zdaj pa hitro nahranit mojo družinico in malo pospravit.

Moj gusar in duhec za noč čarovnic

Ta teden sem peljala hči k ortodontu. Po njegovem zmajevanju z glavo in jamranju mi je še bolj jasno, da se bo treba še zelo potruditi, da se tile Čenčini zobki postavijo v vrsto. Zdaj stojijo kot razpuščena četa vojakov pa še skregana povrhu – vsak gleda v drugo smer. Po novem z vajami rešujeva spodnjo stalno enko, da ji ne bi izpadla… Potem pa v druge boje. Celo otroštvo sem ji govorila, da bo imela prekrasne zobke, če bo lepo skrbela zanje. In res sva jih je vedno skrbno čistili, zaradi zob že od nekdaj otroka doma pijeta vodo in ne sokov, bomboni so prepovedani… Da bodo zobki lepi, močni, zdravi. In po vsem tem trudu bo treba še več truda. Zdaj vztrajno delava vaje, da bo čez 2 meseca in pol pri ponovnem obisku ortodonta mogoče gospod malce bolj optimističen. In da bo imela Čenča nekoč zobke kot se šika. So pa močni in zdravi, če že niso najbolj lepi

Ponovno se je začel moj študij. Zadnji letnik, juhu!!! Pravzaprav samo še pol leta in si prislužim naziv dipl. Potem bo po treh letih in pol spet nekaj več časa in nekaj več denarja na računu Pa iskanje službe. Upam, da služba najde mene in to taka idealna. Zanimiva, razgibana, polna novih izzivov, mastno plačana, z dobrim šefom… No ja, preden se prvič lotim mi je dovoljeno biti optimist Načrti morajo biti veliki in sanje še večje…

Saj vsi poznate vse tiste vice in zgodbe o taščah. No, tudi meni je ta teden moja tašča nekaj skuhala… Domač jabolčni štrudelj. Vse bi bilo v redu, če se ne bi jaz v torek lotila prečiščevalne diete brez sladkorja, kruha, bele moke. In samo zaradi tistega dišečega, vabljivega jabolčnega štrudlja na mojem pultu sem jo bila primorana že v nedeljo prekiniti.

Moje trenutno počutje pa je prekrasno. Že dolgo se nisem počutila tako pomirjeno, srečno, zadovoljno. Kljub temu, da bi lahko bila pošteno pod stresom, ker je naše finančno stanje do kolen v s*anju. En dokaz več, da denar ne osreči človeka in da so ostale stvari mnogo bolj pomembne in mnogo bolj za dušo. Občutek imam, da je vse na svojem mestu, da je vse tako, kot je prav. Denar pa tudi pride, saj ga je dovolj na tem svetu, kajne?

Za nami je prvi teden šole, prva domača naloga, prvi roditeljski sestanek. Počasi se bomo “ulaufali” Deklica gre še vedno z veseljem v šolo in učiteljica jo je na sestanku lepo pohvalila. Česa več si ne morem želeti. Se je pa prvič zgodilo, da sva šli z mojo mami skupaj na roditeljski sestanek v šolo. Vsaka za svojega otroka in mami seveda ne zame In šele takrat mi je kapnilo, da sem svojega otroka rodila samo šest let zatem, ko je moja mami rodila mojega polbratca. Logično, glede na to, da sta šest let razlike, samo nikdar še nisem razmišljala o tem na tak način :S

In mimogrede, moj brat (moram se odvaditi bratec, ker me čez 2 cm že preraste) je krasen s svojo nečakinjo in nečakom. Ma, je krasen nasploh