Sneg in novoletne zaobljube

Danes smo se končno spravili na sneg. Za dobre pol ure, potem smo bili že prezebli. Ugotovili smo, da Čenča rabi še eno bundo za v sneg (rokavi lanske lezejo proti komolcem) in skibucke. Bo treba v nabavo. Ampak lička so bila pa pošteno rdeča, ko smo prišli domov

Zunaj je prekrasno. Ko grem zvečer na sprehod z našima kosmatinkama, se počutim, kot da stopim iz realnega sveta v nek čarobni svet. Vse tako tiho, mirno, čisto, bleščeče… Pod belo odejo pa se čisto počasi in čisto potihem na novo rojeva narava. Kot da bi zaprla oči in zajela globoko sapo, da bi nabrala moči za novo pomlad. Lepo je, spokojno. Vsa nesnaga preteklega leta je skrita in zima nam da možnost za ponoven začetek. Kar dobro sovpada z novim letom in vsakoletnimi odločitvami za boljši jutri. Se še spomnim, ko sem pisala lanske zaobljube… Pa da vidim, če sem vsaj kakšno uresničila.

1. začni se gibati – Jeeee, tukaj mi je uspelo. Konkretno migam dvakrat tedensko, pa še noro uživam zraven.

2. nehaj zamujati – Tudi tukaj velik napredek. Sama sebe prelisičim z enostavnim trikom. Že več kot pol leta je naša “glavna ura” nastavljena skoraj 10 minut naprej. Zato običajno 10 minut manj zamudim ali sem pa na račun tega celo točna

3. bolj izkoristi dneve – O tem bi se dalo razpravljati.

4. začni spet s trebušnim plesom – Rečeno, storjeno!

5. končno nauči psa, da je njegovo stranišče zunaj (!!!!) – Če primerjam z lani, veliko bolje.

6. naredi zamujene izpite za faks – Še delam na tem.

7. večkrat pojdi ven z možem in s prijatelji – Tudi tole kar dobro uspeva

8. navadi se sproti pospravljati perilo v omare (imam hude težave s tem) – Khhhm…

9. drastično zmanjšaj porabo čokolade (ajoj, ta bo težka) – Skoraj nemogoče.

10. pij vodo, potem pij vodo in ko končaš, spij še en kozarec vode – Tudi tale mi ne gre

Splošno gledano sem bila kar uspešna, a ne? Čez par tednov pa pridejo na vrsto čisto nove

Vse najboljše!

Pa je prišel ta težko pričakovani dan. Preživeli smo ga prijetno ležerno, igrivo in crkljivo, kot je treba. Kljub temu, da je mlajša polovica družine še vedno malce bolehna Pojedli smo pol majčkene tortice. Ostala je samo še razpacana polovica, s katere so drobni prstki pobrali vse smetanaste rožice, takoj, ko se je mami obrnila stran

Sonček moj, naj ti bo lepo… Rada te imam, neizmerno, brezpogojno.

Merimo temperaturo

Termometer zunaj kaže nekaj pod ničlo, vse okrog nas je pokrito z belo puhasto odejo. Tako pravo, ki škriplje pod nogami. Termometer notri kaže nekaj čez 38 Čenča je že skoraj zdrava, zdaj se je viroza lotila še našega slavljenčka. Sobotno praznovanje smo odpovedali, jutrišnje pa vsekakor bo. Doma, na toplem, z majhno tortico in tremi svečkami. Pa seveda darili. Bomo pač “praznovali” brez povabljencev Pravo praznovanje pa bo (upam) naslednji vikend.

Sneg nas kliče ven, kombinezoni čakajo, da jih potegnemo iz omare in ko bo le možno, bo otroška rdeča lička, ki jih trenutno greje vročina, rdeče pobarval mrazek. In naše ritke se bodo nasankale, nadrsale in navaljale v snegu. Naj se le obdrži še par dni. Drugače pa kot lansko leto – pot pod noge (pravzaprav pod gume) in nekam, kjer je snega dovolj.

Odštevamo dneve

Še malo, pa bo rojstni dan tu. Juhuhu! Res se veselim rojstnih dni svojih otrok. Vedno se potrudim narediti dan zares poseben – čisto poseben, samo zanj/zanjo. Zjutraj krmežljavi par oči obvezno pričaka dnevna soba polna pisanih balonov, z velikim napisom VSE NAJBOLJŠE na steni. In pa seveda čisto poseben nasmeh na maminem in očkovem licu. Sledi pesmica za slavljenca in kup objemčkov, poljubčkov in radateimamčkov. Moji radosti se občasno pridruži skeleč občutek v prsih – tisti, ki ne želi priznati, da je zopet minilo eno leto. Že? Kdaj? Kako? Kam je šlo? Pred mano bo stal ponosen triletnik, krasen fantek.

Danes sem ga peljala k frizerki. In namesto godrnjanja ali kakršnegakoli tarnanja, se je fantek usedel na stol in brez premika počakal, da frizerka opravi svoje delo. Zvečer je sicer fantek tako zagreto sabljal našo banjo, da ni uspel stopiti en meter v desno in lulati v školjko, ampak je stvar opravil kar navpično navzdol – v hlače. Potem pa se je dvajset minut trudil zvleči s sebe premočene kavbojke, žabice, nogavičke, spodnje hlačke in spodnjo majčko. Brez da bi mamica kakorkoli pomagala in kar je najbolj presenetljivo brez najmanjše trme ali negodovanja. In po dvajsetih minutah je bil ponos toliko večji, ker se je fantek res pošteno potrudil Bravo!

Moja princeska pa spet kuha vročino In v ustih je nekaj aft, dlesni so razbolele in rdeče… Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj. Močno upam, da bo do petka že v redu, da pošteno odpraznujemo fantkov čisto poseben dan! Sicer je pa sama povsem prepričana v to – da bo v petek zdrava. In tudi to šteje

In spet zobki :)

Ta teden spet pri ortodontu. S Čenčo sva se še pred odhodom spraševali, če bo ortodont spet vzdihoval in zamišljeno gledal zobke, pa ni bilo tako. Tokrat je bil ves vesel in zadovoljen, takoj ko je Čenča odprla usta. En zobek sva uspešno prestavili naprej, pri drugem zobku pa še pol mm in bo. Jupi! Naslednji dan še obisk pri zobozdravnici in Čenčini zobki so lepi, zdravi – pridemo spet čez pol leta.

Čenča je v šoli pozorna, vse posluša, naredi, ne krši šolskih pravil in zato za nagrado vsak dan domov prinese štampiljko v publikaciji. Včasih celo dve skupaj In mami in očka se z veseljem vsak dan znova podpišeta zraven. Domače naloge dela praktično sama. Pokaže mi kaj ima, skupaj prebereva navodila in če razume, jo pustim, da naredi svoje. Res krasno. Šolo sprejema od prvega dne povsem resno in odgovorno, zraven tega pa še uživa. Včeraj sem jo vprašala zaradi koga je tako pridna in je odgovorila “Zaradi sebe.” To sem želela slišati. Upam, da jo ta notranja motivacija spremlja celo življenje. Krasna je.

Moj sonček pa čez en teden piha tri svečke. Noro. Tri leta. To se mi zdi ena taka posebna starost, ko mimogrede (brez da bi človek dejansko opazil kdaj), iz malega fantička zraste fantek. Fantek, ki ve kaj hoče, kaj mu je všeč, kaj ga ne zanima… In tale moj sonček je že postal fantek. Samostojen (z nekaj spodbude), radoveden, ravno prav trmast, neverjetno lačen znanja in ljubeč. Spremenil se je tudi v odnosu do drugih ljudi. Zdaj se povsem samozavestno pogovarja s komerkoli in ni več ne duha ne sluha o fantičku, ki se je skrival za maminim krilom. Obožuje kocke, glasbo, ples, klepetanje, rad riše, ustvarja s prstki, se uči angleških besed… Krasen je.

Tudi jaz neizmerno uživam – enkrat tedensko trebušni ples, enkrat tedensko hip hop. Pri obojem zares telovadimo (sklece, trebušnjaki, itd.) in občutek, da delaš nekaj dobrega za telo in dušo je dober.

Otroka ravnokar inhalirata in gledata risanke. Se borimo proti raznoraznim virusom, ki mrgolijo naokrog. Inhaliranje, vroči čaji, spiranje noskov s fiziološko raztopino… In zmagali bomo Zdaj pa hitro nahranit mojo družinico in malo pospravit.

Moj gusar in duhec za noč čarovnic

Vse kar paše zraven…

… ko gre Čenča zares v šolo.

Zvečer si je na nočno omarico pripravila kupček oblačil za naslednji dan, svojo novo uro in na vrh rumeno rutico. Zbudila se je že ob šesti uri zjutraj, brez budilke. Ob vstopu v razred pa se je za trenutek močno oklenila moje roke, me z malce tesnobe objela in pogumno zakorakala naprej.

Že zdaj se mi zdita oba takooo velika. Le kaj bom rekla čez 10 let?

Brezglava družina

Manjka nam en član. Danes zjutraj sta moja bolj kosmata polovica in njegova še bolj kosmata psica odšla na tabor za vodnike reševalskih psov. Zdaj smo družina brez glave družine, torej brezglava družina?! No, na srečo imamo svoje glave še na ramenih in tudi brez njega nekako funkcioniramo. Popoldne smo preživeli pri tašči in tastu v brezskrbnem čofotanju in prenažiranju s sardelicami na žaru. Pa še lubenica in sladoled povrhu. Čisto fajn nam je, kajne?

Jo pa pogrešamo, to našo glavo…

Vse najboljše

Danes praznuje rojstni dan čudovita deklica. Ljubeča, nežna, na trenutke občutljiva. Vesela, nasmejana, igriva. Vedno radovedna, polna pričakovanja in vprašanj. Deklica, ki je stopila v najin svet pred šestimi leti, ki so minila kot bi gledal utrinek, ki švigne preko neba. Najlepši utrinek, seveda. V teh letih smo doživeli ogromno toplih in srečnih trenutkov, tudi nekaj jeznih, žalostnih, razočaranih… Pogled nazaj je grenkosladek – čudovito je bilo, a kar prehitro minilo. Deklica, ki mi je dala najlepše darilo, najlepšo vlogo – postati mama. Iz majhnega bitjeca, ki je bilo najsrečnejše v mojem objemu, je zrasla deklica, ki se zaveda svojih sposobnosti in potencialov, v svetu išče odgovore na vsa vprašanja, ki se ji porajajo in je še vedno najsrečnejša v mojem objemu. Počasi stopa proti robu gnezda in gleda naokrog, spoznava svet okrog sebe in išče tisti kotiček, ki ji bo nudil zavetje, ko bo poletela.

Enja, želim ti sanje in želje. Želim ti voljo, da najdeš pot, ki te bo pripeljala do uresničitve želja in do novih sanj. Nikoli ne prenehaj sanjati! Rada te imam.

Vse najboljše, pa velik zdravja!

Včeraj sem praznovala rojstni dan. In ja, s ponosom povem, da sem stara 28 let. Saj vem, da sem še mlada   Ampak srečna sem. Ponosna na vsako svečko več na hčerkini tortici – torej sem lahko ponosna tudi na vsako svečko več na moji tortici. Pred nekaj dnevi me je gripa zdesetkala. V tistem trenutku samopomilovanja zaradi bolečin v vsakem kotičku telesa, sem razmišljala samo o eni stvari – kako lepo je biti zdrav. Kako lepo je, če se lahko igraš z otrokom, če lahko posesaš tist zoprn kupček prahu v kotu, če lahko skrbiš sam zase in nisi odvisen od drugih… Ne maram tega, da moram kar naprej nekoga drugega prositi za pomoč. Bolna sta bila tudi oba sončka in moj dragi je res lepo skrbel za nas tri, za psa, za gospodinjstvo, za vse. Vesela sem, da smo spet zdravi in včeraj smo bili prvič zunaj na snegu.

Moje novoletne želje še kar na seznamu… Nič se ne gibam, Lina lula vsepovsod, čokolade še ni zmanjkalo, premalo pijem, en kup perila sem zložila po omarah, samo kaj so se že drugi nabira na sušilnem stroju Vse po starem. Zadnje čase razmišljam kaj je sploh bolje – da ves čas razmišljam o tem, kaj želim spremeniti in sem nesrečna ker nič ne naredim ali da se sprejmem takšna kot sem in sem srečna. Samodisciplina je moja šibka točka. Ampak dvomim, da bi znala iz svoje kože in se preprosto sprejela. Težko je spreminjati navade…

Čas je, da grem spat. Ura je že pol treh zjutraj in moje misli niso več urejene. Zaman jih skušam sestaviti v neko logično zaporedje, pa ne gre. Mogoče ne bo nikomur jasno kaj sem želela zapisati, pa saj najbrž tudi meni ni. Enkrat drugič.

Vabilo

Vsako jutro se prebudimo v upanju, da se je sredi noči k nam naskrivaj in potihem prikradel gospod sneg in nam pogled skozi okno zavil v mehak bel darilni papir. Pa nas vsako jutro čaka enak megleno moker prizor. Na stopnišču je dopoldne še vedno visela naša razstava buč iz koruznega zdroba, pa smo se odločili, da je že čas, da jo zamenjamo in preženemo to jesensko vreme nekam drugam. MI HOČEMO ZIMO. Zdaj na steni visijo zasnežene smrečice in mogoče se bo gospod sneg tako počutil malce bolj domače

Danes zvečer me čaka še veliko dela. Preden spečem torto, se moram še odločiti kakšne oblike bo. Kolebam med gusarjem in pujso Pepo. Potem pa še okraševanje stanovanja za našega jutrišnjega slavljenčka.