Sedem let

Zadnja dva tedna sta kar švignila mimo in letos prvič nismo zares praznovali Čenčinega rojstnega dne. Ravno na svoj rojstni dan je namreč odšla v šolo v naravi in po jutranjem prebujanju smo ji uspeli samo zapeti “Vse najboljše” in z njo pihniti svečke na čokoladnih muffinih, pa smo ji že mahali v slovo. Dan je bil posledično čisto čuden in prav nič zabaven. Brez slavljenke pač ni šlo. Ko se je vrnila nazaj, smo že začeli s pakiranjem za dopust in se odpeljali zabavnim dogodivščinam naproti. Včeraj smo se vrnili domov in šele danes bo začel vsakdan spet normalno teči naprej. Vseeno ostaja nekje čuden občutek, ker je rojstni dan minil brez običajnih ceremonij. Upam, da bo rojstnodnevno praznovanje naslednji teden ta občutek pregnalo.

Sedem let je že stara moja hči, sedem let je minilo, odkar sem postala mamica. Sedem let materinstva, ki je vsekakor zahtevna, pa vendar najbolje plačana služba na svetu Moja drobna deklica je že samostojna punca, ki vedno pogosteje začenja uporabljati besedi “ne bom” ali pa “ne da se mi”. Ajoj, kaj nas še čaka Menda se bomo uspešno prebili tudi skozi naslednja leta, ko bo treba počasi zradirati tisto mejo, ki sva jo z ljubečimi rokami s Petrom zarisala v njenem otroštvu in skupaj s Čenčo zarisati novo črto. Malce me žalosti, ker vem, da bo ta črta vedno šibkejša in vedno dlje od naju, a veselim se, ker bom lahko čisto v prvi vrsti gledala svojo hči odraščati …