Dva biserčka …

… na ušeskih naše sedemletnice Izbrala si je krasna srebrna uhančka. Strah pred luknjanjem je bil velik, ampak želja po uhanih pa še malo večja. Pa se je dalo požreti strah in na koncu priti do ugotovitve, da je bilo luknjanje ušes v njeni domišljiji nekaj povsem drugega kot v realnosti. Prvi luknjici je sledil tisti čudni pogled “kaj to je to?”, kot pri cepljenju lansko jesen. Zdaj samo upam, da se obe luknjici lepo zarasteta in je zadeva zaključena. Sem se pa odločila, da bo za naslednje morebitno luknjanje treba počakati še naslednjih sedem let. Prej se  ne grem pogajati o nadaljnjih piercingih

Sobotno praznovanje je bilo več kot uspešno. Vse se je super izšlo. Prišlo je vseh 17 povabljencev, vreme je bilo krasno, lokacija še lepša, iskanje zaklada je bilo zabavno in torta je super uspela. Tako, da se je vse skupaj kar zavleklo v večer. Ko so vsi odšli, sta se dve (ne več tako drobni) ročici ovili okrog mojega pasu in moja deklica se mi je zahvalila za krasno praznovanje. Malce me je zmotila le ena stvar – da je bilo treba na torto postaviti že kar sedem svečk. A se samo meni zdi, ali je to res že veliko? Prvo torto sem naredila za njen prvi rojstni dan. Koliko tortic bom še lahko spekla, preden bosta ti njeni spretni ročici že sami vzeli v roke mešalnik in se lotili torte?

Sedem let

Zadnja dva tedna sta kar švignila mimo in letos prvič nismo zares praznovali Čenčinega rojstnega dne. Ravno na svoj rojstni dan je namreč odšla v šolo v naravi in po jutranjem prebujanju smo ji uspeli samo zapeti “Vse najboljše” in z njo pihniti svečke na čokoladnih muffinih, pa smo ji že mahali v slovo. Dan je bil posledično čisto čuden in prav nič zabaven. Brez slavljenke pač ni šlo. Ko se je vrnila nazaj, smo že začeli s pakiranjem za dopust in se odpeljali zabavnim dogodivščinam naproti. Včeraj smo se vrnili domov in šele danes bo začel vsakdan spet normalno teči naprej. Vseeno ostaja nekje čuden občutek, ker je rojstni dan minil brez običajnih ceremonij. Upam, da bo rojstnodnevno praznovanje naslednji teden ta občutek pregnalo.

Sedem let je že stara moja hči, sedem let je minilo, odkar sem postala mamica. Sedem let materinstva, ki je vsekakor zahtevna, pa vendar najbolje plačana služba na svetu Moja drobna deklica je že samostojna punca, ki vedno pogosteje začenja uporabljati besedi “ne bom” ali pa “ne da se mi”. Ajoj, kaj nas še čaka Menda se bomo uspešno prebili tudi skozi naslednja leta, ko bo treba počasi zradirati tisto mejo, ki sva jo z ljubečimi rokami s Petrom zarisala v njenem otroštvu in skupaj s Čenčo zarisati novo črto. Malce me žalosti, ker vem, da bo ta črta vedno šibkejša in vedno dlje od naju, a veselim se, ker bom lahko čisto v prvi vrsti gledala svojo hči odraščati …