Zobki

Ta teden sem peljala hči k ortodontu. Po njegovem zmajevanju z glavo in jamranju mi je še bolj jasno, da se bo treba še zelo potruditi, da se tile Čenčini zobki postavijo v vrsto. Zdaj stojijo kot razpuščena četa vojakov pa še skregana povrhu – vsak gleda v drugo smer. Po novem z vajami rešujeva spodnjo stalno enko, da ji ne bi izpadla… Potem pa v druge boje. Celo otroštvo sem ji govorila, da bo imela prekrasne zobke, če bo lepo skrbela zanje. In res sva jih je vedno skrbno čistili, zaradi zob že od nekdaj otroka doma pijeta vodo in ne sokov, bomboni so prepovedani… Da bodo zobki lepi, močni, zdravi. In po vsem tem trudu bo treba še več truda. Zdaj vztrajno delava vaje, da bo čez 2 meseca in pol pri ponovnem obisku ortodonta mogoče gospod malce bolj optimističen. In da bo imela Čenča nekoč zobke kot se šika. So pa močni in zdravi, če že niso najbolj lepi

Zaposlena

Ponovno se je začel moj študij. Zadnji letnik, juhu!!! Pravzaprav samo še pol leta in si prislužim naziv dipl. Potem bo po treh letih in pol spet nekaj več časa in nekaj več denarja na računu Pa iskanje službe. Upam, da služba najde mene in to taka idealna. Zanimiva, razgibana, polna novih izzivov, mastno plačana, z dobrim šefom… No ja, preden se prvič lotim mi je dovoljeno biti optimist Načrti morajo biti veliki in sanje še večje…

Tašče…

Saj vsi poznate vse tiste vice in zgodbe o taščah. No, tudi meni je ta teden moja tašča nekaj skuhala… Domač jabolčni štrudelj. Vse bi bilo v redu, če se ne bi jaz v torek lotila prečiščevalne diete brez sladkorja, kruha, bele moke. In samo zaradi tistega dišečega, vabljivega jabolčnega štrudlja na mojem pultu sem jo bila primorana že v nedeljo prekiniti.

Moje trenutno počutje pa je prekrasno. Že dolgo se nisem počutila tako pomirjeno, srečno, zadovoljno. Kljub temu, da bi lahko bila pošteno pod stresom, ker je naše finančno stanje do kolen v s*anju. En dokaz več, da denar ne osreči človeka in da so ostale stvari mnogo bolj pomembne in mnogo bolj za dušo. Občutek imam, da je vse na svojem mestu, da je vse tako, kot je prav. Denar pa tudi pride, saj ga je dovolj na tem svetu, kajne?

Prva domača naloga

Za nami je prvi teden šole, prva domača naloga, prvi roditeljski sestanek. Počasi se bomo “ulaufali” Deklica gre še vedno z veseljem v šolo in učiteljica jo je na sestanku lepo pohvalila. Česa več si ne morem želeti. Se je pa prvič zgodilo, da sva šli z mojo mami skupaj na roditeljski sestanek v šolo. Vsaka za svojega otroka in mami seveda ne zame In šele takrat mi je kapnilo, da sem svojega otroka rodila samo šest let zatem, ko je moja mami rodila mojega polbratca. Logično, glede na to, da sta šest let razlike, samo nikdar še nisem razmišljala o tem na tak način :S

In mimogrede, moj brat (moram se odvaditi bratec, ker me čez 2 cm že preraste) je krasen s svojo nečakinjo in nečakom. Ma, je krasen nasploh

Vse kar paše zraven…

… ko gre Čenča zares v šolo.

Zvečer si je na nočno omarico pripravila kupček oblačil za naslednji dan, svojo novo uro in na vrh rumeno rutico. Zbudila se je že ob šesti uri zjutraj, brez budilke. Ob vstopu v razred pa se je za trenutek močno oklenila moje roke, me z malce tesnobe objela in pogumno zakorakala naprej.

Že zdaj se mi zdita oba takooo velika. Le kaj bom rekla čez 10 let?

Rumena rutica

Danes je drobna deklica v rjavem krilcu, zlatih čeveljcih in z majhno zlato torbico s ponosom in pričakovanji odkorakala v novo obdobje svojega življenja. Vesela sem, da sem jo lahko pospremila na začetku poti in da ji bom lahko v oporo skozi celo obdobje, med veseljem vzponov in med bolečino padcev ter tam nekje vmes. Danes je ta moja deklica posebej močno žarela, njen nasmeh je jasno odkrival njeno počutje – veselje, ponos, navdušenje. Tudi moje počutje je bilo krasno. Kljub pričakovanim solzam, sem se ves časa smejala, pa saj ni šlo drugače, ko je bila pa videti tako iskreno srečna. Bolj melanholično je bilo včeraj, ko sem jo zadnjič peljala v vrtec. Težji je konec, kot pa začetek nečesa novega…

Moja preljuba deklica, še en korak proti samostojnosti, proti zrelosti in izoblikovanju same sebe. Upam, da se bova znašli. Ti kot šolarka in jaz kot mamica šolarke. Pravzaprav sem prepričana, da se bova