Manjka nam en član. Danes zjutraj sta moja bolj kosmata polovica in njegova še bolj kosmata psica odšla na tabor za vodnike reševalskih psov. Zdaj smo družina brez glave družine, torej brezglava družina?! 
No, na srečo imamo svoje glave še na ramenih in tudi brez njega nekako funkcioniramo. Popoldne smo preživeli pri tašči in tastu v brezskrbnem čofotanju in prenažiranju s sardelicami na žaru. Pa še lubenica in sladoled povrhu. Čisto fajn nam je, kajne? 
Jo pa pogrešamo, to našo glavo…
Danes je bil en tak lep dan. Poln. Dopoldne smo skočili do zagrebškega živalskega vrta. Tokrat je destinacijo za družinski dan izbral najmlajši član družine. Zgledalo je približno takole:
Mami: “Kam bi rad šel ta vikend? Kam naj gremo vsi skupaj?”
Sinček: “Gremo ven.”
Mami: “Ne, mislim kam bi rad, da gremo? Mogoče h komu na obisk?”
Sinček:”Jaaaaa, na obisk!”
Mami:”Ali pa mogoče na kašen pohod.”
Sinček:”Jaaaa, na pohod!!!!”
Mami:”Ali pa recimo v živalski vrt.”
Sinček:”Jaaaaaaaaa, v živalski vrt!!!!!”
No ja, mogoče sem precej sama prispevala k izbiri 
Še malo pa bo pogruntal sistem. Prejšnji vikend je izbiral očka in je peljal otroka na pohod na Veliko planino. Menda je bilo super. Najbolj od vsega tisto, ko jih je malce preganjala ena krava, ker so se usmerili proti njenemu teličku. Jaz sem morala doma čepeti za računalnikom Ampak so obljubili, da kmalu peljejo še mene gor.
Popoldne so preživeli spet v troje, zunaj. Jaz pa doma, v konkretnem pospravljanju. Naredila ogromno, pravzaprav uživala v nemotenem delu in glasni muziki. Čaka me še kup perila, zato šibam likat. Jutri pa spet nazaj v vrtce in službe… Drug teden pa spet nazaj v vrtce in službe in ŠOLE
Še ena slikica z morja, v upanju, da nas poletje pospremi v september…
Včeraj je imela moja mami rojstni dan. Tale čestitka bo z enodnevno zamudo, pa ne, ker bi pozabila na rojstni dan, ampak ker se je včeraj posebej za mami malce ustavil svet in nam ni delala povezava z internetom
Moja ena in edina mami, moja najboljša prijateljica, moja vzornica in moja čarobna vila,
~ ŽELIM ti, da vsak dan vsaj za nekaj minut stopiš iz vsakdanjika, zapreš oči in se vprašaš “kdo sem in kaj si želim”,
~ ŽELIM ti, da se naučiš živeti tudi zase in ne samo za druge,
~ ŽELIM ti, da se vedno zavedaš kako posebna si.
Hvala ti, ker se res vedno lahko zanesem nate, ker znaš poslušati brez očitkov, ker me imaš rada na tako poseben, brezmejen način.
Odštevamo dneve do prvega šolskega dne. Res prvega, čisto prvega in zadnjič zares tako prvega. Na beli polički čakajo lepo zloženi zvezki, vsak s svojo nalepko in na vsaki nalepki ime moje prvorojenke. Ob postelji leži majhen nahrbtnik, ki bo čez kakšno leto zrasel v malo večjega, potem pa se bo tekom let še precej poredil. Še 12 dni in spet bom stala nekje v množici in čakala, da nekdo pokliče ime. Samo, da tokrat nisem šestletna deklica sredi velikanske telovadnice, ki se trdno oklepa mamine roke in zvedavo pogleduje naokrog, da bi našla čimveč znanih parov oči. Tokrat tisti nekdo ne bo poklical mojega imena. Tokrat bom na drugi strani drobne ročice, ki se bo trdno oklepala moje roke in zvedavo gledala naokrog.
Polna pričakovanj in polna vprašanj je tale moja prvošolka. Lepo že bere, velike in male tiskane črke. Za zadnje se mi niti sanja ne, kje in kdaj se jih je naučila. Računa kot navita, sešteva, odšteva, množi. Stalno ji po glavi rojijo številke in obračati jih zna že zelo dobro. Zdi se mi, da bo matematika eden ljubših predmetov. A ko tale moja prvošolka pleše, takrat se svet okrog nje ustavi. Ples je njena čarovnija, s katero bo nekoč lahko vsaj začasno pregnala skrbi in tegobe. Ples je tudi moja čarovnija in morda je tekom let tudi ona ugotovila, da me ples spremeni, da se takrat sproščeno smejem, čutim vsak trenutek in kakor otrok – živim za sedanjost. S srcem pleše tudi mali škratek pri svojih dveh letih in pol. Moja prvošolka pa uživa še v nečem, kar je moj največji strah. Plezanje, višina… Morda jo čez kakšno leto vpišemo v plezalni klub.In morda čez nekaj let tudi ona mene nauči, da sva lahko z višino prijateljici ali vsaj znanki in se ob naključnem srečanju nasmehneva ena drugi in greva naprej.
Upam, da ji bo šola všeč, meni je bila. Še vedno mi je 
) Tale moja prvošolka bo najbrž drugo leto ponosno spremljala svojo mami na podelitev diplome. Se bom potrudila 
Recent Comments