Hitro, prehitro mineva čas. Gledam moja otročka, ko spita. Ko se vsa živahnost dneva, radovednost in razigranost poskrijejo pod posteljo in utrujenost prisili drobni glavici, polni idej in domišljije, da zapreta vrata v pisan svet, zastreta okna in si spočijeta. Ko tišina premaga hrupnost njunih vsakdanjikov, se ustavim in postojim. Najprej pri vratih malega sončka. Njegova glavica se vedno zarine v kot, vedno se tišči nečesa, kot da potrebuje tudi sredi spanca občutek, da je nekje na trdnem. Da ga sanje ne ponesejo predaleč stran. Trenutno je zelo plašen, boji se višine. Upam, da tega ni podedoval po meni in da bo minilo. Želim si, da bi se vedno počutil varno, kot v mojem objemu.
In potem stopim do naslednjih vrat in moja prva misel vsakič znova je “Kako je že velika…”. Čenča ne tišči glave v kot, ampak ima obvezno eno nogo na odeji. Ne gre drugače. Smo poskusili, pa ne gre. 
In vsakič je večja ali pa je mogoče njena postelja krajša… Šest let bo kmalu naokrog. Šest krasnih let, ki jih je zapolnila s svojo prisotnostjo, s svojo bistroumnostjo in spretnostjo. Tako ponosna sem nanjo. Predvsem na njen pogum. Tega jaz nikoli nisem imela – vedno sem se držala stalnic in varnosti. Želim ji, da bo bolj drzna od mene, da izživi svoje življenje bolj kot sem jaz kdajkoli sanjala… Zdi se mi, da bo tako bolj srečna. Že zdaj, pri svojih šestih letih, dela stvari o katerih jaz še razmišljam težko Zaradi mojega strahu pred višino, seveda.
Včasih si želim, da bi lahko občutke za vedno vtisnila v spomin… Hitro, prehitro mineva čas.
Recent Comments