Ti dve pesmici sem napisala skoraj 6 let nazaj, ko je bila moja deklica mala bunkica z nežnimi črnimi laski, velikimi očmi in dolgimi trepalnicami.
ENJI
Sonce se za goro spušča,
kmalu noč bo tu.
In vročina že popušča,
čuti malo se hladu.
Še zadnjič sonce pomežikne
in lahko noč ti zaželi.
Da boš naspana in dobre volje,
ko te zjutraj spet zbudi.
In poglej, na drugi strani,
teta luna že hiti.
Da noč ne bi bila pretemna,
nebo ti hitro razsvetli.
Prvo zvezdo je prižgala,
glej kako lepo žari.
Kmalu celo bo nebo postlano
samo zate z zvezdami.
Tvoj telešček pa še vedno
miga, skače na vso moč.
Kot da sploh nisi opazila,
da je zunaj padla noč.
Takrat očka odpre okna
in vročino ven spusti.
Da noč v sobo se prikrade
in ti lička ohladi.
Počasi, nežno umiriš se,
veš da čas za spanec je.
Toplo materino mleko
v sladke sanje pelje te.
In takrat v majhni sobi
mamica te stisne k sebi.
Najbolj srečna in hvaležna,
da lahko zaspi ob tebi.
TVOJ OBRAZ
Brez besed, brez vsake solze
pogovarjaš se z menoj.
Čisto vse kar hočeš, rabiš
mi pove obrazek tvoj.
Vsakič znova, ko pogledam
tvoj obraz, tvoje oči,
nasmeh mi na obraz narišeš,
v očeh se sreča zaiskri.
Ko spiš si kakor mali angel,
tvoj obrazek je sproščen.
Oči tesno zapreš za veke
in zbežiš v sladki sen.
Včasih sanjaš sanje grde,
takrat namrščiš obrvi.
Kot da jok te bo premagal,
se včasih mi zazdi.
A večkrat sanjaš sanje sladke,
mehke, puhaste kakor oblak.
Takrat na ustnicah nasmeh je,
tak, da ga zavida vsak.
Ko budna si se ves čas smeješ,
a vsak nasmeh drugačen je.
Namesto črk, besed in stavkov,
mi tvoj nasmeh pove vse.
Nasmeh najlepši tisti je,
ko iz spanca se zbudiš.
Poljubček ti na ličko dam
in ti v pozdrav se nasmejiš.
Očke stisneš, nagneš glavo,
kot da ti nerodno je.
Na usta tak nasmeh natakneš,
da mi zaigra srce.
In ko se pogovarjaš z mano,
s svojim g in b in a,
se zdi kot da mi reči hočeš
nekaj zanimivega.
Stegneš roke, stegneš noge,
brcaš, svetijo se ti oči,
globoko dihaš, še zavriskaš
in spet nasmeh nameniš mi.
Včasih, res je prava redkost,
pa nasmeh tvoj skrije se.
Strah, žalost, bolečina?
Povej mi kaj narobe je.
Takrat te tesno stisnem k sebi,
zapojem tiho pesmico
in upam, da nasmeh prikličem,
da ti čimprej bolje bo.
In še en nasmeh imaš,
ki je vreden več kot vse.
Ko k prsim svojim te privijem,
še ta na dan prikaže se.
Ko toplo mleko te ogreje,
se zazreš v moj obraz.
Takrat se čuti le ljubezen,
takrat sva tu le ti in jaz.
Tile dve pesmici pa sta tako doživeti, tako lepi, tako resnični….sem vsa objokana prečitala do konca in ti moram rečt hvala….Hvala zato, ker si me v tem trenutku spomnila kakšna sreča me čaka….danes? jutri? morda šele drugi teden?….ni važno….samo da me čaka. Res prečudovito si napisala svoje občutke.
škoda, ker druga ni tvoja
Uh, tole me je pa prav razjezilo! Zadnjič sem na forumu mama.si našla med kopico otroških pesmi tile moji pesmici, seveda brez navedbe avtorja
In potem sem vtipkala del pesmic v google in odkrila, da sta objavljeni tudi na forumu ringaraja in med.over.net. Povsod brez navedbe avtorja – na med.over.net sem že poslala mail in prosila, da dodajo moje ime. Zakaj? Ker sem enkrat želela deliti tidve pesmici s prijateljicami in sem ju objavila na enem izmed forumov… 
Brez ppomisleka, da sta od takrat dostopni vsem. In ravno zaradi vseh teh dogodkov sem ju objavila na svojem blogu. Ker sta moji in od nikogar drugega. Pa mogoče me niti ne bi tako ganilo, če ne bi bili pesmici napisani za mojo deklico in v njih vtisnjena moja čustva do nje in čudoviti spomini…
No, zdaj pa še tole…
Čigava pa misliš, da je tale pesem, bla? O, hudiča, me je razkurilo. Kako se pa dokae avtorstvo? Razen tega da imam original pesem na računalniku od avgusta 2003? A kdo mogoče ve?
No, našla link. Tukaj sem prvič objavila moji pesmici… Od takrat pa žal nista več pod mojo kontrolo…
http://med.over.net/forum5/read.php?11,247957,247957#msg-247957
Amaroo … čudoviti pesmici za tvojo princesko. Sama veš, da so te besede plod tvojih misli, ljubezni in čustev, ki so namenjeni tvojima otrokoma. Žal je dandanes vse preveč ljudi, ki se vtikujejo tja, kjer nimajo nič svojega.
tisti ki tole vse berejo, čekirajo in iščejo naprej … če bi šli sadit krompir na njivo, bi imeli več od tega. ampak očitno se da od foušije, poniževanju drugih in podobnih gnusobah fino živet. sramota no.
Saj jaz tudi preberem, pa ne poznam lastnice bloga osebno.. pač všeč mi je kako lepo piše.. Je pa res grdo, da so ljudje nesposobni razumeti, da je potrebno v take stvari vložiti nekaj truda… In, če spoštuješ delo drugih, potem ne boš šel krast..Upam, da se ti stvar čimprej uredi..
Hvala za podporo, sem spihala jezo stran
Sicer pa edina vem za čisto vsak nasmeh, opisan v pesmici, kako je zgledal. Pa bi najbrž pozabila, če ne bi zapisala v tole pesem. In tega mi nihče ne more vzeti 