Majhna prelomnica

Še ena danes spisana pesmica za mojega korenjaka. Zasluži si jo!

Ponosna mami

FANTIČEK IN PLENIČKA

Od rojstva dalje, pa do zdaj,
plenička ritko je nosila.
Bog ne daj, da bi jo kdaj
nekje slučajno pozabila.

Vsako jutro, vsak večer,
pa še nekajkrat vmes,
malo ritko smo umili
in pleničko dali čez.

Ritka čisto zadovoljna
in fantiček prav tako,
le zakaj bi se trudili,
lulat, kakat v kahlico.

Svečki dve je že upihnil
naš fantiček mali,
poletje vzame še pleničko,
smo načrtovali.

Pa nas fantiček prehiti
in lulat v školjko se nauči.
Zdaj plenička le ponoči
na njegovi ritki spi.

Kar naenkrat, kar čez noč,
fantiček fantek je postal.
Izzivi novi so pred njim,
kaj novega bo kmalu znal.

Strah in pogum

Hitro, prehitro mineva čas. Gledam moja otročka, ko spita. Ko se vsa živahnost dneva, radovednost in razigranost poskrijejo pod posteljo in utrujenost prisili drobni glavici, polni idej in domišljije, da zapreta vrata v pisan svet, zastreta okna in si spočijeta. Ko tišina premaga hrupnost njunih vsakdanjikov, se ustavim in postojim. Najprej pri vratih malega sončka. Njegova glavica se vedno zarine v kot, vedno se tišči nečesa, kot da potrebuje tudi sredi spanca občutek, da je nekje na trdnem. Da ga sanje ne ponesejo predaleč stran. Trenutno je zelo plašen, boji se višine. Upam, da tega ni podedoval po meni in da bo minilo. Želim si, da bi se vedno počutil varno, kot v mojem objemu.

In potem stopim do naslednjih vrat in moja prva misel vsakič znova je “Kako je že velika…”. Čenča ne tišči glave v kot, ampak ima obvezno eno nogo na odeji. Ne gre drugače. Smo poskusili, pa ne gre. In vsakič je večja ali pa je mogoče njena postelja krajša… Šest let bo kmalu naokrog. Šest krasnih let, ki jih je zapolnila s svojo prisotnostjo, s svojo bistroumnostjo in spretnostjo. Tako ponosna sem nanjo. Predvsem na njen pogum. Tega jaz nikoli nisem imela – vedno sem se držala stalnic in varnosti. Želim ji, da bo bolj drzna od mene, da izživi svoje življenje bolj kot sem jaz kdajkoli sanjala… Zdi se mi, da bo tako bolj srečna. Že zdaj, pri svojih šestih letih, dela stvari o katerih jaz še razmišljam težko Zaradi mojega strahu pred višino, seveda.

Včasih si želim, da bi lahko občutke za vedno vtisnila v spomin… Hitro, prehitro mineva čas.

Dve pesmici

Ti dve pesmici sem napisala skoraj 6 let nazaj, ko je bila moja deklica mala bunkica z nežnimi črnimi laski, velikimi očmi in dolgimi trepalnicami.

ENJI

Sonce se za goro spušča,
kmalu noč bo tu.
In vročina že popušča,
čuti malo se hladu.

Še zadnjič sonce pomežikne
in lahko noč ti zaželi.
Da boš naspana in dobre volje,
ko te zjutraj spet zbudi.

In poglej, na drugi strani,
teta luna že hiti.
Da noč ne bi bila pretemna,
nebo ti hitro razsvetli.

Prvo zvezdo je prižgala,
glej kako lepo žari.
Kmalu celo bo nebo postlano
samo zate z zvezdami.

Tvoj telešček pa še vedno
miga, skače na vso moč.
Kot da sploh nisi opazila,
da je zunaj padla noč.

Takrat očka odpre okna
in vročino ven spusti.
Da noč v sobo se prikrade
in ti lička ohladi.

Počasi, nežno umiriš se,
veš da čas za spanec je.
Toplo materino mleko
v sladke sanje pelje te.

In takrat v majhni sobi
mamica te stisne k sebi.
Najbolj srečna in hvaležna,
da lahko zaspi ob tebi.

TVOJ OBRAZ

Brez besed, brez vsake solze
pogovarjaš se z menoj.
Čisto vse kar hočeš, rabiš
mi pove obrazek tvoj.

Vsakič znova, ko pogledam
tvoj obraz, tvoje oči,
nasmeh mi na obraz narišeš,
v očeh se sreča zaiskri.

Ko spiš si kakor mali angel,
tvoj obrazek je sproščen.
Oči tesno zapreš za veke
in zbežiš v sladki sen.

Včasih sanjaš sanje grde,
takrat namrščiš obrvi.
Kot da jok te bo premagal,
se včasih mi zazdi.

A večkrat sanjaš sanje sladke,
mehke, puhaste kakor oblak.
Takrat na ustnicah nasmeh je,
tak, da ga zavida vsak.

Ko budna si se ves čas smeješ,
a vsak nasmeh drugačen je.
Namesto črk, besed in stavkov,
mi tvoj nasmeh pove vse.

Nasmeh najlepši tisti je,
ko iz spanca se zbudiš.
Poljubček ti na ličko dam
in ti v pozdrav se nasmejiš.

Očke stisneš, nagneš glavo,
kot da ti nerodno je.
Na usta tak nasmeh natakneš,
da mi zaigra srce.

In ko se pogovarjaš z mano,
s svojim g in b in a,
se zdi kot da mi reči hočeš
nekaj zanimivega.

Stegneš roke, stegneš noge,
brcaš, svetijo se ti oči,
globoko dihaš, še zavriskaš
in spet nasmeh nameniš mi.

Včasih, res je prava redkost,
pa nasmeh tvoj skrije se.
Strah, žalost, bolečina?
Povej mi kaj narobe je.

Takrat te tesno stisnem k sebi,
zapojem tiho pesmico
in upam, da nasmeh prikličem,
da ti čimprej bolje bo.

In še en nasmeh imaš,
ki je vreden več kot vse.
Ko k prsim svojim te privijem,
še ta na dan prikaže se.

Ko toplo mleko te ogreje,
se zazreš v moj obraz.
Takrat se čuti le ljubezen,
takrat sva tu le ti in jaz.