Povzetek

Res se je veliko stvari zgodilo v teh skoraj dveh mesecih. Naša Lina je imela šest tednov opornico na sprednji tački in ima zdaj dober teden spet “svobodno” tačko. Ajka, naša tavelika kosmatinka, ji je uspela zlomiti kar dve kosti med njunim dirjanjem po travniku. Je le petkrat težja od Line… Ampak “All’s well, that ends well”. Še trije tedni na povodcu, potem bo pa spet lahko nenadzorovano norela po bližnjem travniku.

Pa seveda maškare… Tokrat sta bila otroka Pika nogavička in njen gospod Ficko

Vmes smo praznovali še rojstni dan mojega mladega moža, obeh nečakinj in pred kratkim še mojega brata. Na rojstnem dnevu nečakinj je moj sonček prvič jahal konjička, princeska pa itak stvar že obvlada Mlajši je skoraj preveč užival v ritmičnem gibanju konja in sem samo čakala kdaj se bodo zaprli učki in preveč sprostile roke…

In jaz – en izpit narejen, drug še vedno na čakanju, tretji drug teden na vidiku. Preživljamo tedne brez televizije – od dneva žena do materinskega dneva je ne gledamo. Je prav super, več se pogovarjamo, igramo, ustvarjamo, pa čeprav je tudi prej nismo veliko prižigali. Moj sonček mi vsake par dni tako ljubeče, tako iskreno in rez posebnega razloga pove, da me ima “tako rad”. In vsakič znova se ob teh besedah stali košček mojega srca, prodre skozi pore mojega telesa in za vedno odide v njegov telešček… Še sreča, da z vso ljubeznijo, ki jo prejemam od drugih in od sebe, moje srce raste in ga je vedno dovolj, da ga razdajam vsem mojim ljubljenim nazaj. Srečna sem, da sem tukaj, zdaj in da so se vse stvari v mojem življenju odvijale točno tako, kot so se, ker bi me drugače pot pripeljala nekam drugam. Pa mi je tale moja pot preveč všeč da bi jo menjala. Po njej stopa z mano moj krasni mož in greje naju svetloba dveh čudovitih sončkov…