Nor vikend in drobci, ki gradijo mozaik mojega življenja

Tale vikend je bil res nor, v dobrem smislu Moj prijatelj, ki mi je dejansko kot starejši brat, je postal očka čudoviti deklici. Po njegovih besedah seveda: najlepši In v soboto smo si privoščili konkreten žur za njeno rojstvo. Z možem sva med drugim prvič prespala nekje drugje brez otrok… No ja, spala sva samo tri ure, pa še to dopoldne in ne ponoči Bilo je res nepozabno, noro super in še lepše, ker smo imeli tako krasen razlog za proslavljanje.

Zdaj se novopečena družinica privaja na življenje v troje in vem, da oba starša uživata v svojih novih vlogah. Malo zmedenosti, kup vprašanj, neprespanost, nezmožnost organiziranja in na glavo postavljeni dnevi seveda spadajo k prvemu mesecu prvega otroka

Mi smo te dneve malce pohajkovali, privajamo mlajšega in mene na poletno hribolazenje Ostala dva bosta že nekako zmogla… Šli smo na Koglo, hribček nad našim krajem, ki ga gledamo vsak dan. Vreme je bilo lepo, celo pot nas je grel sonček in škratek je lepo hodil, brez moledovanja za naročje.

Moja otročka sta nastopala za materinski dan. Tilen prvič in zato me je prav zanimalo ali bo “oddelal” svoje ali bo pobegnil v moje naročje. Izkazalo se je, da uživa v nastopanju in je vse tri točke odlično odplesal in odpel od začetka do konca. Bravo, fantek moj. In moja hči je nastopala v predstavi, kot račka. Tako si je želela dobiti to vlogo, da je nekaj tednov skoraj vsak dan po prihodu iz vrtca doma vadila celo predstavo. Torej ne samo svojo vlogo, ampak dejansko celo predstavo od začetka do konca… Znala je besedilo vseh otrok in vzgojiteljice.

Ja, tudi ona uživa v nastopanju. Na zadnjem plesnem nastopu je bila krasna. Tudi škratek gre septembra v isto plesno šolo in že kar vidim, kako bo užival.

V meni je vedno gorela strast do plesa, od majhnega in še dandanes. In lepo je videti svoja sončka, ki prav tako uživata v nečem. Ko se od nekje sliši glasba, se njuni telesci takoj ritmično odzoveta na glasbo. Pa naj bo tuj hit, domača popevka, “goveja” muzika, otroška pesmica ali klasična glasba. Za vsak stil glasbe imata drug stil plesa.

In za konec še ena slikica, ki je meni prekrasna…Ne vem, če se strinjam s prijateljem. Prepričana sem, da je moja hči najlepša…

Malo reklame…

…za vse, ki iščete dobrega poročnega fotografa, ki je povrhu še fajn oseba Pride kamorkoli, fotka kar želite (poroka, ohcet, krst, itd.). Poleg tega še ročno veže knjige, izdela foto book, foto album… Se splača pogledat

Povzetek

Res se je veliko stvari zgodilo v teh skoraj dveh mesecih. Naša Lina je imela šest tednov opornico na sprednji tački in ima zdaj dober teden spet “svobodno” tačko. Ajka, naša tavelika kosmatinka, ji je uspela zlomiti kar dve kosti med njunim dirjanjem po travniku. Je le petkrat težja od Line… Ampak “All’s well, that ends well”. Še trije tedni na povodcu, potem bo pa spet lahko nenadzorovano norela po bližnjem travniku.

Pa seveda maškare… Tokrat sta bila otroka Pika nogavička in njen gospod Ficko

Vmes smo praznovali še rojstni dan mojega mladega moža, obeh nečakinj in pred kratkim še mojega brata. Na rojstnem dnevu nečakinj je moj sonček prvič jahal konjička, princeska pa itak stvar že obvlada Mlajši je skoraj preveč užival v ritmičnem gibanju konja in sem samo čakala kdaj se bodo zaprli učki in preveč sprostile roke…

In jaz – en izpit narejen, drug še vedno na čakanju, tretji drug teden na vidiku. Preživljamo tedne brez televizije – od dneva žena do materinskega dneva je ne gledamo. Je prav super, več se pogovarjamo, igramo, ustvarjamo, pa čeprav je tudi prej nismo veliko prižigali. Moj sonček mi vsake par dni tako ljubeče, tako iskreno in rez posebnega razloga pove, da me ima “tako rad”. In vsakič znova se ob teh besedah stali košček mojega srca, prodre skozi pore mojega telesa in za vedno odide v njegov telešček… Še sreča, da z vso ljubeznijo, ki jo prejemam od drugih in od sebe, moje srce raste in ga je vedno dovolj, da ga razdajam vsem mojim ljubljenim nazaj. Srečna sem, da sem tukaj, zdaj in da so se vse stvari v mojem življenju odvijale točno tako, kot so se, ker bi me drugače pot pripeljala nekam drugam. Pa mi je tale moja pot preveč všeč da bi jo menjala. Po njej stopa z mano moj krasni mož in greje naju svetloba dveh čudovitih sončkov…

In veter odpihne čas mimo nas…

Danes sem (na željo prijateljice) po dolgem času odprla svoj blog in kar ne morem verjeti koliko časa je minilo. Večkrat sem si rekla, da moram kaj napisati, pa potem prestavila za par dni in še za par dni… Vmes se je zgodilo veliko stvari o katerih bi lahko pisala, pa so zdaj že ušle iz glave. Poleg tega me že mož podi izpred računalnika. Ampak malo za branje – moje pisanje izpred petih let, ko je bila moja velika deklica še mala štručka do takrat, ko je pod mojim srcem že raslo novo bitjece. Vsake toliko me nekaj zanese v tale dokument in dopišem novo poglavje…

sreda, 15. oktober 2003

Večeri so mirni. Okrog osme ure zapreš oči in mirno odjadraš v počitek. Takrat si lastiva urice s Petrom. Dve, tri ure imava samo zase. Dan mine prehitro in večeri nama omogočajo, da gojiva najino ljubezen. In večer se spet prehitro prevesi v noč. Potihem se odpraviva v spalnico in se uleževa v hladno posteljo. Besedi lahko noč sledi nežen poljub, ki je postal stalnica pred spanjem. Zvijem se pod odejo, obrnjena proti tebi. V beli posteljici, ki sva jo s takim veseljem in ljubeznijo pripravila samo zate, mirno spiš. Živahen obraz, ki ima čez dan toliko dela, se umiri. Namesto dveh velikih radovednih očes dve liniji dolgih črnih trepalnic. Povsem sproščeno telo. Drobna ročica trzne in pod vekami se oči hitro premaknejo v drugo smer. Kaj sanjaš? Kaj ti domišljija in vtisi rišejo na platno zaprtih vek? Kotiček ustnic se zaviha navzgor. Enakomerno plitvo dihanje prekine dolg globok vdih. Sledi izdih. In skozi moje telo teče reka ljubezni. Drobna ročica zopet trzne. Rada bi te vzela k sebi, te objela in prekrila z nežnimi poljubi. Kot da ležiš med jato metuljev. Zaželim ti lahko noč in ugasnem luč. Tema postaja vse bolj topla in kmalu lahko spet gledam tvoj obris. Namestim se v prijeten položaj, potegnem odejo čez vrat in zaprem oči. Povsem blizu mene spiš, a predaleč. In navada stegne mojo roko izpod odeje in jo počasi približa tvojemu telesu. Poišče drobno ročico in jo položi v objem moje dlani. Lahko noč.

četrtek, 16. oktober 2003

Včeraj je bil dan ponosa in izjemne sreče. Starševstvo je nekaj posebnega. In starševski ponos je neizmeren ponos zaradi malenkosti. Ja, včeraj je iz spodnji dlesni, ki jo skrivata dve drobni ustnici, pogledal zobek. Majhna bela črtica sredi rdečine ust. Včeraj so Kitajci prvič poslali človeka v vesolje – kako nepomembno. Naši deklici je zrasel prvi zob.

petek, 17. oktober 2003

Ležiš sredi »tavelike« postelje. Prekrita je z odejo modro-bele barve z rumenimi vzorci. Postelja izgleda lepo postlana, le na sredini bi bilo potrebno odejo bolje poravnati in pomakniti blazino na vzglavje. Ko stopiš bliže vidiš drobno glavo. Zaenkrat je še posuta z nežnimi tankimi lasmi rjave barve, ki obsijani s sončnimi žarki zablestijo v nežno bronasti rdečini. A vedno več jih ostane vsako jutro na vzglavju bele posteljice. Pod kepico neporavnane odeje se greje drobno telo. Miren spanec. Dopoldanski počitek. In blazina, ki razbija monotonost postlane postelje ima pomembno nalogo, da te varuje kot ograjica. Kmalu boš začela kobacati in takrat bo tvoja posteljica dobila še eno stranico in Petrova blazina bo spet samo blazina.

ponedeljek, 26. julij 2004

Preteklo je devet mesecev. Čas nosečnosti. A tokrat so minili veliko hitreje kot takrat, ko sem bila noseča. Čakanje se je spremenilo v nenehne dogodivščine in pripetljaje. Za tabo je že kobacanje, prve besede, praznovanje prvega rojstnega dne, prvi koraki, deset zobkov… Preveč vsega. In to so le »najvidnejše« stvari. Malo nas je, ki vemo, kako rada se stisneš, kako hecna si ko plešeš, kako srečno se ti zasvetijo oči, ko se dojiš. Ja, še vedno se dojiva. In še vedno so to najlepši trenutki za obe. Ravnokar sem te položila v posteljico v mirnem spanju, ki ti ga je prineslo dojenje.

Razvila si se v čudovito deklico. Nežna rjavkasto obarvana lica so najpogosteje posipana s poljubi in poljubčki. Med njima je usidran droben nosek, ki spominja na tatkota. In nad njim je najlepši par oči. Čudovite, velike oči, ki jih vsak najprej opazi, krasijo dolge črne trepalnice. Moje oči imaš. Le da so tvoje obarvane z drugo barvo. V tvojih očeh valovi morje in počiva nebo. In drobna ustka znajo že dolgo časa reči mama in tata in zadnje čase še kup novih besed, ki jih razumejo le ušesa tistih, ki te imamo najbolj radi. Mi vemo, kaj se skriva v besedah »ma«, »pa«, »aze«, »aka«, »do«, »tata« tako in »tata« malo drugače. Si bolj drobna deklica, a zato toliko bolj pogumna in potrpežljiva. Po svetu hodiš s tako hitrostjo in s toliko energije. Najbolj me preseneča tvoja neobčutljivost za bolečino. Doživela si že precej padcev in udarcev in čakajo te še hujši. A potrebno je res veliko, da te spravijo v jok. Ponavadi se sama hitro vstaneš in se poženeš naprej. In zvečer mamica odkrije praske na kolenih, počene žulje na podplatih, modrico na lički…

Res si čudovita. Najraje bi te snemala cel dan, da mi ne bi kaj ušlo iz spomina. Zato si moram globoko vtisniti v spomin občutek, ko pritečeš k meni v naročje, me objameš in se s svojim obrazkom zakoplješ globoko med moje rame in moj vrat. In se navihano nasmehneš in zavihaš nosek. Najlepši obraz in najbolj nežen dotik, ki ima najmočnejši učinek na moje srce. Si kot droben val, ki v meni sproži poplavo občutkov. Si nežen sončni žarek, ki me ogreje in v meni prebudi pomlad. Rada te imam.

četrtek, 1. december 2005

Pred nekaj dnevi si bila stara že dve leti in pol. Odraščaš z neizmerno hitrostjo. Vsak dan v tvojem življenju pomeni 12 ur neprekinjenega učenja, pomnjenja in radovednosti. Tvoje telo je vsak dan bolj razvito, prstki vsak dan bolj spretni. Usta povejo že vse kar si misli glava…

Odraščaš. Ne potrebuješ več pomoči, da se oblečeš, slečeš, obuješ. Vsako jutro se sama pripraviš za vrtec in zložiš pižamo. V opomin meni, da bi se lahko kaj naučila od tebe. Zelo redoljubna si. Vse pospravljaš za sabo, zlagaš in urejaš. Tudi tipkovnica, na katero ravnokar tipkam, ne sme biti postavljena postrani. Vse lepo poravnano in urejeno. Moj svet pa je ponavadi en sam kaos in zmeda. Tu si, da se marsikaj naučiš od mene, a vedno bolj jasno mi je, da se še več učim jaz od tebe.

Si nežna, občutljiva deklica. Včasih se mi zdiš kot krhko bitjece v preveč grobem svetu. Dokler si varno zavita v objem najbližjih je vse najlepše, a stik z ostalim svetom ti poruši vtis o lepoti vsega in te prepogosto z veliko grobostjo pahne na tla. Udarci otrok v vrtcu te zabolijo, bolj čustveno kot fizično. Ne razumeš vsega tega. V sebi nimaš potrebe ali želje, da bi kogarkoli udarila. Ker nisi bila nikoli tepena. Drugi otroci prejemajo udarce od oseb, ki naj bi jih imele najbolj rade – tak udarec mora grozno boleti. Tak udarec ubija dušo, spontanost in nasmeh na otrokovem licu. In s časom se morajo naučiti, da jih prejemajo brez groze in bolečine v duši. Zato tudi tepejo naprej. Ti še nisi zgubila vsega tega. Zgodi se, da ravnam napak, da vpijem, da se razjezim. Da tvoja ljubeča mati v trenutku postane neka druga oseba, polna zlobe in sovraštva. Takrat me gledaš z debelimi očmi in čakaš na moj naslednji korak. Če se bom nasmehnila, bo vse v redu. Ko moj bes popusti, se v srce prikrade vest. Zelo slaba vest. Zavedam se napake in žal mi je.

Opravičujem se ti za vsak povzdignjen glas, za vsak trenutek nepotrpežljivosti ali nepozornosti, za vsak strah v tvojem srcu, ki sem ga zanetila jaz.

Zaslužiš si več, zaslužiš si najboljše. Rada te imam, deklica…

ponedeljek, 4. september 2006

Spet povsem drugo leto. Povsem drugo obdobje, s povsem novimi stvarmi. A ti ostajaš enako čudovita. Jesen je prinesla novo skupino v vrtcu, nove ljudi, nove razmere. Spet se počasi privajaš na odsotnost od mene. Po dolgih dveh mesecih, ki sva jih preživeli skupaj, vsak dan.

Jesen bo prinesla še veliko novega, veliko spremembo. V naše življenje bo vstopilo novo bitje in ti boš dobila povsem novo vlogo. Sestrica. Velika sestrica. Veseliš se, čeprav ne razumeš povsem kako velika sprememba bo. Ne bom več vedno na razpolago v trenutku, ko me boš potrebovala. Moj čas in moja pozornost se bosta razdelila med tabo, otroka in oba skupaj. Vložila bom ves trud in energijo v to, da ne boš niti za trenutek imela občutka, da se je razdelila tudi moja ljubezen. Moja ljubezen do tebe samo raste in se razcveta v nekaj vedno bolj čudovitega. Zdaj je v mojem srcu vzklilo čisto novo seme, ki bo kmalu pognalo prvi popek. Čez tri mesece.

In naš mali svet se bo zopet spremenil…