Ja, ta teden je kriza. Začela sem z novo službo – preko študentskega servisa. In uživam vsako dopoldne. Delam v tiskarni nalepk, 4 ure, 200 metrov stran od doma 
Kaj češ lepšega. Ampak ravno ta teden imam še polno drugih stvari zraven. Oddati moram prevod, napisati eno dolgo in eno krajšo seminarsko nalogo, pa še izpit imam v nedeljo in še enega naslednji četrtek. Tudi to bomo preživeli, pa kakorkoli se že vse skupaj konča…
Razmišljam o svojem odraščanju. Ja, po mojem človek odrašča celo življenje (seveda ne v fizičnem smislu). In vsak dan se razvijamo in učimo. Večkrat se mi zgodi, da se v nekem trenutku zavem nekega novega nauka, ki mi ga je življenje potihem šepnilo v uho. In opazim, da se na enako situacijo odzovem drugače, bolj zrelo. Včasih bi me tak teden spravil ob živce, danes ne. Zavedam se, da bo vse to minilo in kar naenkrat bo tukaj naslednji petek in vse to bo za mano. In če bom imela takrat v indeksu še dve dobri oceni – super. Če bo samo ena ali nobene, pa tudi ne bo konec sveta. In s tem se bom soočila pač takrat.
Še vedno pa ne maram čakanja. To me spravi čisto iz tira. Npr. čakanje na kakšen pomemben zdravniški izvid. To me ubija. Takrat bi najraje zgrabila ročico zemlje in jo zavrtela za nekaj dni naprej. Ko sem seznanjena z rezultati, vsaj vem pri čem sem. In najsi so dobri ali slabi, lahko se soočim s tem, kar me čaka. Me zanima, če bo kdo razumel tole zmešnjavo besed.
Vsaka težka izkušnja, me je nečesa naučila. Ko mi je umrl dedek, sem ravno dobro zakorakala v najstništvo. In moj dedek je bil zame nekaj čisto posebnega. Odraščala sem brez očeta, z mamo in starimi starši. Oba sta bila naglušna in živela v svojem majhnem idiličem svetu – in res je bil idiličen. Od tistih dni še nisem zasledila take ljubezni, take povezanosti, take sreče… Dedek je skrbel zame od majhnega, vedno nasmejan, vedno je imel čas zame. Čudovito otroštvo sem preživela v njegovem naročju. In ko je umrl, ni bilo v meni ničesar. Ne žalosti, ne strahu, ničesar. Dolgo časa nisem dojela te izgube, potem je vse prišlo za mano. In trajalo je pet let, da sem sprejela, da ga več ni. Dolga doba. Dokler mi ni nekega dne neki tujec, ki je govoril na Oprah Show, popolnoma obrnil pogled na smrt. Klišejsko, ampak res Če povzamem njegove besede: bodi hvaležen za vsak dan, ki si ga preživel z ljubljeno osebo in namesto, da se spominjaš samo tega, da je umrl, se spominjaj vseh lepih dni in doživetij z njim/njo. Takrat mi je bilo jasno – moj dedek je živel, z njim sem preživela krasnih 12 let, kako narobe je, da ob misli nanj, pomislim samo na dejstvo, da je umrl. In takrat sem začela govoriti o svojem dedku z nasmehom na ustih in toploto v srcu.
Ko je umirala moja babica, ki je bila ena nabolj srečnih in pogumnih žensk, kar sem jih uspela spoznati, sem uvidela, da sem odrasla. Stara sem bila 23 let in moja princeska skoraj eno leto. En mesec in še malo sem preživela z njo. Vsako jutro sva šli s princesko k njej in odšli, ko se je moja teta vrnila iz službe. Vmes sva do zadnjega izkoristili čas s to čudovito žensko. In čeprav je hirala pred mojimi očmi, sem prišla vsakič znova nasmejana k njej. Moje trpljenje in žalost sem postavila na stranski tir in skušala biti močna za vse tri ženske, ki so najbolj trpele – za babico, za mojo mami in za mojo teto. Odločila sem se, da bom jokala potem. Kljub nekaj izkušnjam, ki so se mi takrat zarezale v srce, sem zdržala. Hvaležna sem, da sem bila z njo proti koncu njene poti, obžalujem le, da nisem mogla biti ob njej, ko je šla.
Včasih se ujamem v misli, kako lepo bi bilo, če bi bila oba še vedno tukaj. Koliko čudovitega bi lahko še dala meni in mojima otrokoma. Stvari, za katere dvomim, da ju bom lahko naučila jaz. Ampak verjamem, da je tako moralo biti in ob misli nanju čutim hvaležnost, ljubezen in spokojnost. Pogosto govorim o njiju z mojima škratkoma in med poslušanjem mojih besed oba čutita, kako posebna sta bila zame moja “mama” in “ata”.
Zanimivo, kam so me popeljale misli od nabitega urnika… Samo prepustiti se je treba toku.
Recent Comments