Vse najboljše, pa velik zdravja!

Včeraj sem praznovala rojstni dan. In ja, s ponosom povem, da sem stara 28 let. Saj vem, da sem še mlada   Ampak srečna sem. Ponosna na vsako svečko več na hčerkini tortici – torej sem lahko ponosna tudi na vsako svečko več na moji tortici. Pred nekaj dnevi me je gripa zdesetkala. V tistem trenutku samopomilovanja zaradi bolečin v vsakem kotičku telesa, sem razmišljala samo o eni stvari – kako lepo je biti zdrav. Kako lepo je, če se lahko igraš z otrokom, če lahko posesaš tist zoprn kupček prahu v kotu, če lahko skrbiš sam zase in nisi odvisen od drugih… Ne maram tega, da moram kar naprej nekoga drugega prositi za pomoč. Bolna sta bila tudi oba sončka in moj dragi je res lepo skrbel za nas tri, za psa, za gospodinjstvo, za vse. Vesela sem, da smo spet zdravi in včeraj smo bili prvič zunaj na snegu.

Moje novoletne želje še kar na seznamu… Nič se ne gibam, Lina lula vsepovsod, čokolade še ni zmanjkalo, premalo pijem, en kup perila sem zložila po omarah, samo kaj so se že drugi nabira na sušilnem stroju Vse po starem. Zadnje čase razmišljam kaj je sploh bolje – da ves čas razmišljam o tem, kaj želim spremeniti in sem nesrečna ker nič ne naredim ali da se sprejmem takšna kot sem in sem srečna. Samodisciplina je moja šibka točka. Ampak dvomim, da bi znala iz svoje kože in se preprosto sprejela. Težko je spreminjati navade…

Čas je, da grem spat. Ura je že pol treh zjutraj in moje misli niso več urejene. Zaman jih skušam sestaviti v neko logično zaporedje, pa ne gre. Mogoče ne bo nikomur jasno kaj sem želela zapisati, pa saj najbrž tudi meni ni. Enkrat drugič.