Vzemite si dvajset minut in si oglejte film The story of stuff. Poleg vsega opisanega me je zgrozilo ob izjavi, da nismo več mame, očetje, prijatelji, ljudje – ampak samo še potrošniki. In žal se moram strinjati s tem. Bistvo naših življenj je v veliki meri garanje v službah, da zaslužimo denar, da z njim potem kupimo nekaj stvari, ki jih potrebujemo in večino stvari, ki jih ne potrebujemo zares. In vsak dan nam mediji ponujajo nove in nove stvari, ki jih menda nujno potrebujemo. Torej sprejeti vlogo potrošnika pomeni sprejeti vlogo nikoli zadovoljenega ali zadovoljnega človeka. Vedno lahko kupimo nekaj večjega, boljšega, modernejšega, bolj zanimivega, drugačnega, nadgrajenega,… Začaran krog. Ampak priznam, da je težko izstopiti iz tega sveta.
Odločila sem se biti doma – da več časa preživim z otrokoma. Res sta v vrtcu 4 ure dnevno, ampak to še vedno ni primerljivo z 9 urami. In kaj bo drugače, ko se zaposlim še jaz? Otroka bosta še z mano samo par uric dnevno, imeli pa bomo več denarja, s katerim bomo lahko kupovali še več stvari, ki jih ne potrebujemo in prispevali svetu še več nepotrebnih odpadkov in smeti. Sliši se povsem nesmiselno, če res dobro pogledaš… Ali želim zamenjati čas s svojima sončkoma za več materialnih dobrin? Po pravici povedano NE. Kaj če bi se kar naenkrat odločili, da imamo dovolj stvari? Da marsičesa ne potrebujemo nujno? Da ni tako pomembno, da smo vsak dan v tednu oblečeni po najnovejših modnih zapovedih, da imamo najlepši avto, da imajo naši otroci vsako novo igračo, ki jo vidijo v reklami… Sama sem že dolgo tega ugotovila, da preveč igrač omejuje otrokovo domišljijo. Da je lahko bolj zabavno z otrokom skakati po stanovanju in jahati namišljenega konja, kot pa mu kupiti velikega plišastega konja, ki se ga otrok slej kot prej naveliča. In z novimi in novimi igračami vzgajamo pridne bodoče potrošnike… Namesto, da bi vzgajali bodoče matere, očete, prijatelje in ljudi.
Recent Comments