Počasi se privajamo na decembersko vzdušje. Stene že krasi nekaj snežink izpod rok moje princeske, miklavž je dostavil svoj delež daril in vsak večer zažari nekaj lučk več po sosedovih hišah. Ta teden gremo na sprehod po pravljičnem starem delu Ljubljane. Komaj čakam. V Ljubljani sem preživela tri leta, pa sem se čisto zaljubila. Včasih jo kar pogrešam… In vedno se rada vrnem tja.
Prejšnji teden sem naredila adventni koledar za moja škrata. Velik kos kartona, oblečen v darilni papir in polepljen z majhnimi kuverticami. V njih pa za vsak dan listek, na katerem piše kaj bomo počeli tisti dan. Na drugi strani listka pa sem za vsakega otroka posebej napisala eno izmed lastnosti, ki jo pri njiju zelo cenim in menim, da jo morata ceniti tudi sama. In tako preživljamo vsako decembersko popoldne malo bolj zanimivo. Prejšnji teden smo delali novoletne zvezdice, pekli piškote, se veliiiiko igrali (sploh z miklavževimi darili).Ta teden nas prav tako čaka veliko zanimivih dejavnosti.
Čez 10 dni pa bo moj škratek star že dve leti. Tako ponosna sem nanj. Zadnji teden vsak večer zaspi sam, vsakič traja manj časa. Pove že čisto vse. Včasih nas s svojimi “odraslimi” izjavami prav prisrčno nasmeje, spet drugič reče nekaj povsem nerazumljivega in če ima srečo vsaj sestrica razume, kaj želi povedati. Začelo se je obdobje “to je moje”, ampak niti ni preveč drastično. Zaenkrat se bratec in sestrica kar dobro razumeta in kljub občasnim udarcem in ugrizom s strani mlajšega se na koncu kar nekako zmenita. Trudim se čimmanj vmešavati v njun odnos, ker ne želim imeti vloge rešitelja v vsakem prepiru. Morata se naučiti dogovarjati, pogajati in razvijati svoj odnos. Samo tako lahko postaneta prava prijatelja.
Recent Comments