Tortice in končno sneg

Spet si lahko malce oddahnem. Za kakšen dan ali dva, potem so tu že prazniki. Naš škratek je v četrtek praznoval rojstni dan v družinskem krogu. In strašno všeč mu je bilo, da ima rojstni dan in da dobi darila, sploh pa da bo on glavni pri pihanju svečk Ker je že dolgo navdušen nad bagri, sva mu z možem podarila lep rumen bager. Komaj čakam pomlad, da ga bomo nesli ven na pesek – takrat bo bagrist lahko pokazal kaj zna

V soboto je seveda sledilo še eno praznovanje – za prijatelje. Kljub temu, da je bilo kar nekaj bolnih in niso uspeli priti, smo se super zabavali. Vsakič, ko je zazvonil zvonec je škratek prestavil v peto prestavo in se zapodil proti vratom. Vsak nov obisk je namreč pomenil novo darilo in letos mu je bilo to že povsem jasno Če je slučajno pozabil na darilo, ga je pa princeska hitro spomnila, da mora pogledati, kaj ga čaka v vrečki. Tako je škratek še enkrat pihal svečki.

V nedeljo pa smo napokali kombinezone v avto in se odpeljali snegu naproti. Šli smo v Kranjsko goro in se nasankali in nasnegali. Moj sin končno ve, kako se sankamo in kako izgleda veliko snega na kupu. Bilo je prav idilično. Več kot pol metra suhega snega na vsaki strani ceste, cesta povsem čista in kopna, na nebu pa sonček… Prav pogrešam take zime pri nas…

Zvečer smo zavili še proti prestolnici in se sprehodili ob Ljubljanici, pod sojem drobnih lučk. Lep dan je bil.

Vse najboljše

Škratek!

Želim ti vse kar mamica lahko želi svojemu sončku in to je vse najlepše… Na prvem mestu zdravje. Naj ti naslednje leto prinese kopico novih doživetij, novih občutkov in novih spretnosti. Naj te tvoja radovednost vodi skozi življenje, ki nam na vsakem koraku ponuja nekaj zanimivega in čudovitega. Naj te otroška igrivost in iskrenost spremljata za vselej. Naj tvoje otroštvo zaznamujejo prijetne izkušnje in tudi tiste malo manj prijetne, ki prinašajo modrost. Naj se tvoja polna lička in nežna usteca čisto vsak dan zasukajo v nasmeh. Naj se tvoja osebnost izraža v popolnosti. In ostani tak kot si, ker si čudovit…

Hvala ti, ker me nasmejiš s svojimi zanimivo sestavljenimi stavki. Hvala ti, ker si sonček na platnu mojega življenja. Hvala ti, ker te lahko vsak dan objamem in ti povem, da te imam rada in mi vse to vrneš s hvaležnim nasmehom in ljubečim pogledom. Rada te imam!

Vabilo

Vsako jutro se prebudimo v upanju, da se je sredi noči k nam naskrivaj in potihem prikradel gospod sneg in nam pogled skozi okno zavil v mehak bel darilni papir. Pa nas vsako jutro čaka enak megleno moker prizor. Na stopnišču je dopoldne še vedno visela naša razstava buč iz koruznega zdroba, pa smo se odločili, da je že čas, da jo zamenjamo in preženemo to jesensko vreme nekam drugam. MI HOČEMO ZIMO. Zdaj na steni visijo zasnežene smrečice in mogoče se bo gospod sneg tako počutil malce bolj domače

Danes zvečer me čaka še veliko dela. Preden spečem torto, se moram še odločiti kakšne oblike bo. Kolebam med gusarjem in pujso Pepo. Potem pa še okraševanje stanovanja za našega jutrišnjega slavljenčka.

Pridno berete, manj pridno pišete…

Ja, če ne bi imela ob strani statistike obiskov na blogu, bi mislila, da pišem samo zase No, saj v bistvu pišem zase in zaradi sebe, ampak kakšen komentar je vedno dobrodošel. Zato prosim vse redne, občasne in naključne bralce, da se malo opogumite in da na kakšno temo “užgemo”  še kakšno dobro debato. Pa ni važno ali se strinjate ali ste povsem nasprotnega mnenja. Debate so vedno fajn

Ali smo res samo še potrošniki?

Vzemite si dvajset minut in si oglejte film The story of stuff.  Poleg vsega opisanega me je zgrozilo ob izjavi, da nismo več mame, očetje, prijatelji, ljudje – ampak samo še potrošniki. In žal se moram strinjati s tem. Bistvo naših življenj je v veliki meri garanje v službah, da zaslužimo denar, da z njim potem kupimo nekaj stvari, ki jih potrebujemo in večino stvari, ki jih ne potrebujemo zares. In vsak dan nam mediji ponujajo nove in nove stvari, ki jih menda nujno potrebujemo. Torej sprejeti vlogo potrošnika pomeni sprejeti vlogo nikoli zadovoljenega ali zadovoljnega človeka. Vedno lahko kupimo nekaj večjega, boljšega, modernejšega, bolj zanimivega, drugačnega, nadgrajenega,… Začaran krog. Ampak priznam, da je težko izstopiti iz tega sveta.

Odločila sem se biti doma – da več časa preživim z otrokoma. Res sta v vrtcu 4 ure dnevno, ampak to še vedno ni primerljivo z 9 urami. In kaj bo drugače, ko se zaposlim še jaz? Otroka bosta še z mano samo par uric dnevno, imeli pa bomo več denarja, s katerim bomo lahko kupovali še več stvari, ki jih ne potrebujemo in prispevali svetu še več nepotrebnih odpadkov in smeti. Sliši se povsem nesmiselno, če res dobro pogledaš… Ali želim zamenjati čas s svojima sončkoma za več materialnih dobrin? Po pravici povedano NE.  Kaj če bi se kar naenkrat odločili, da imamo dovolj stvari? Da marsičesa ne potrebujemo nujno? Da ni tako pomembno, da smo vsak dan v tednu oblečeni po najnovejših modnih zapovedih, da imamo najlepši avto, da imajo naši otroci vsako novo igračo, ki jo vidijo v reklami… Sama sem že dolgo tega ugotovila, da preveč igrač omejuje otrokovo domišljijo. Da je lahko bolj zabavno z otrokom skakati po stanovanju in jahati namišljenega konja, kot pa mu kupiti velikega plišastega konja, ki se ga otrok slej kot prej naveliča. In z novimi in novimi igračami vzgajamo pridne bodoče potrošnike… Namesto, da bi vzgajali bodoče matere, očete, prijatelje in ljudi.

Čaroben december

Počasi se privajamo na decembersko vzdušje. Stene že krasi nekaj snežink izpod rok moje princeske, miklavž je dostavil svoj delež daril in vsak večer zažari nekaj lučk več po sosedovih hišah. Ta teden gremo na sprehod po pravljičnem starem delu Ljubljane. Komaj čakam. V Ljubljani sem preživela tri leta, pa sem se čisto zaljubila. Včasih jo kar pogrešam… In vedno se rada vrnem tja.

Prejšnji teden sem naredila adventni koledar za moja škrata. Velik kos kartona, oblečen v darilni papir in polepljen z majhnimi kuverticami. V njih pa za vsak dan listek, na katerem piše kaj bomo počeli tisti dan. Na drugi strani listka pa sem za vsakega otroka posebej napisala eno izmed lastnosti, ki jo pri njiju zelo cenim in menim, da jo morata ceniti tudi sama. In tako preživljamo vsako decembersko popoldne malo bolj zanimivo. Prejšnji teden smo delali novoletne zvezdice, pekli piškote, se veliiiiko igrali (sploh z miklavževimi darili).Ta teden nas prav tako čaka veliko zanimivih dejavnosti.

Čez 10 dni pa bo moj škratek star že dve leti. Tako ponosna sem nanj. Zadnji teden vsak večer zaspi sam, vsakič traja manj časa. Pove že čisto vse. Včasih nas s svojimi “odraslimi” izjavami prav prisrčno nasmeje, spet drugič reče nekaj povsem nerazumljivega in če ima srečo vsaj sestrica razume, kaj želi povedati. Začelo se je obdobje “to je moje”, ampak niti ni preveč drastično. Zaenkrat se bratec in sestrica kar dobro razumeta in kljub občasnim udarcem in ugrizom s strani mlajšega se na koncu kar nekako zmenita. Trudim se čimmanj vmešavati v njun odnos, ker ne želim imeti vloge rešitelja v vsakem prepiru. Morata se naučiti dogovarjati, pogajati in razvijati svoj odnos. Samo tako lahko postaneta prava prijatelja.

Kratek oddih

Zadnji vikend smo preživeli v termah. Naša družina, moževa starša in babica ter možev brat z družino. Vsi smo si malo odpočili od vsakdanjika in pregreli kosti za prihajajočo zimo. Upali smo sicer, da bomo v prekmurju prvič letos napadli sneg, pa se nam je spet izmuznil. Ravno v petek popoldne, ko smo prispeli v terme, je sneg pobelil okolico naše hiše. In ko smo se vrnili, so od snega ostale samo še osamljene umazane zaplate… Pa drugič. Vsekakor pa smo se načofotali, našpricali in standardno – prenajedli.

Včeraj pa smo imeli otvoritev drsalne sezone. Spet so odprli drsališče pri Mercatorju in moja dva tavelika lumpa sta bila takoj zraven. Že lani sta si kupila drsalke in vsaj enkrat tedensko uživala na ledu. Moj dragi obvlada drsanje, čenča pa je tudi že precej spretna, kar pove že dejstvo, da je precej več na nogah kot na riti. Jaz pa sem nazadnje drsala pred leti… Mogoče se spet spravim letos. Včeraj je prvič stopil v drsalke tudi naš najmlajši član. Seveda sva ga z možem izmenično vlekla po drsališču, ker njegove noge še v čevljih ne obvladajo ledu

Na koncu pa še posebna zahvala babi in nonotu, ker sta nas prijazno povabila v terme. Imeli smo se super lepo. NAJLEPŠA HVALA!!!