Vilinska dežela

Včeraj je bil odhod iz vrtca posebno zabaven Namesto hitrega postopka oblačenja, obuvanja, tlačenja v avto in posledične nejevolje vseh treh, smo se ob vsem skupaj strašno zabavali. Od vrtca do avta smo odskakljali in se nato z avtom odpeljali v pravljico. Spremenili smo se v malega vilinskega škrata in dve vili in iskali nov dom, ker nas je čarovnica Kasandra odčarala iz vilinske dežele. Celo pot do doma smo se pretvarjali in škrat je bil čisto navdušen – kar videla sem kako mu v očkih švigajo iskrice sreče Doma nas je pričakala vilinska babi in nam dovolila, da ostanemo pri njej. Še bolj zanimivo pa je bilo raziskovati naše čisto novo stanovanje. Mala vila je takoj določila kdo bo spal v kateri postelji in si ogledala kaj vse imamo. Lepo je bilo. In vse kar smo potrebovali za igro je bila domišljija.

Popoldne sem pripravila še iskanje zaklada po stanovanju za mojo princesko in mojega brata. Najprej sta s pomočjo zemljevida iskala vsak svoje koščke in jih na koncu sestavila skupaj, da sta dobila namig za nagrado. Take igrice ima moj bratec že od nekdaj zelo rad, zato mu jih prijazna starejša sestra vsako leto pripravi za rojstnodnevno zabavo Nagrada je bila sladka in je hitro ni bilo več. Potem sem pa odpeketala z mami na delavnico nakita. Tako, da je bil dan res ustvarjalen

Za konec pa še današnja prigoda naše Line:

Peljem malega črnega psa na sprehod z malim zelenim fleksijem (to je pač tist povodec, ki ima not navito vrvico in se lahko raztegne al pa nazaj not navije). In se na vrhu hriba, na kamniti potki, mali črni pes zažene in mi spuli mali zeleni fleksi iz rok. Mali zeleni fleksi seveda prileti na tla in zaropota. Mali črni pes se prestraši, rep med noge in zaštarta s hitrostjo blizu 72 km/h. Mali zeleni fleksi pa seveda zašiba za malim črnim psom, ker se vrvica navija in ves čas ropota po kamnih. In tako mali zeleni fleksi preganja malega črnega psa do konca doline, kjer mali črni pes na srečo zavije na travo in se hrup umiri. 
Lastnica malega psa čaka na vrhu hriba in se smeji in na koncu ugotovi, da mogoče mali črni pes ni tako inteligenten, kot je menila  Mali črni pes se po travi ves presrečen vrne do lastnice, ker je uspel pobegniti malemu zelenemu fleksiju (ki se seveda še vedno potiho vleče za njim).

Pestro 

Imejmo se radi

Zadnje dneve mi je spet tako lepo… Spet sem tista mami, ki se zna pogovarjati z otrokom, ki si vzame čas za otroka. Kot da zadnjih nekaj mesecev sploh nisem znala uživati v materinstvu Žalostno. Pa kaj bi o tem, je že za nami. Lahko se kvečjemu potrudim za danes. Vzamem rdečo barvico v roke in še večkrat narišem nasmeh na obraz mojih sončkov, še večkrat sklenem svoje roke okrog njiju v objem in jima dam jasno vedeti kako čudovita sta. Kako čudovit je moj svet, ker s svojimi žarki obsijeta vsak kotiček mojega srca. In kako srečna sem, ker imam tako krasnega moža, ki zna ljubeče poskrbeti za vse nas, ko moje zdravje malce zašteka.

Zakaj tako pogosto pozabimo pogledati vse kar imamo in nas vedno znova premami pogled na tisto česar nimamo? Hierarhija potreb – Abraham Maslow. To mi še vedno odzvanja v glavi. Nekoč sem študirala psihologijo… Zakaj nekoč? Ker se mi zdi, da je že tako dolgo od takrat in da se je vse skupaj odvijalo v nekem drugem življenju. Nisem končala študija, ker me je nepričakovano presenetila drobna gosenica v trebuščku. In zdaj imam najlepšega metuljčka, ki ga seveda ne zamenjam za nobeno diplomo. Ampak nekje globoko me še vedno zaščemi, ko se spomnim na ta študij. Mogoče, nekoč, v drugem življenju… No, spet sem skrenila s teme.

Danes. Danes imate vsi priložnost, da objamete svoje najdražje in jim rečete preprost “hvala”. Tudi, če vam je sin ravnokar prinesel domov kontrolno nalogo s slabo oceno ali če vam je hči porisala celo steno v spalnici s šminko ali če je vaš mož spet pustil vse od zajtrka na sredini pulta ali če je vaša žena ravnokar iz pralnega stroja potegnila rozasto obarvane bokserice (ja, tudi to sem že naredila ). Imejmo se radi!

Mišji strahci in pasji zobki

Pa je spet ponedeljek. Vikend ni bil preveč produktiven, ker me je zdelala vročina in nočno izmenjavanje objemov s školjko. Danes je že bolje.

Spet nas je obiskala zobna miška. Odnesla je tretji mlečni zobek in prinesla v zameno bankovec. Očitno v mišlandiji še ni finančne krize Prinesla je pa tudi strah. Moja hči se boji spati sama v svoji sobi odkar je kosmata dolgorepa zverinica plezala pod njeno blazino, ko je spala. Vsakič je tako in vsakič sem že čisto blizu temu, da ji povem, da zobne miške ni. No, potem sem jo uspela pomirit s tem, da miške več ne bo, ker je še veliko otrok in zobkov, ki jih mora obiskati… Naslednjič bomo mogoče zobek in blazino nastavili kar na kavč

Škratek zelo lepo sam zaspi, odkar imata vsak svojo sobo. Pod roko stisne svoj mali poušterček in leži, dokler ga spanec ne premami. Tudi čez dan manj trmari in več posluša, ker sva imela par dni nazaj učne ure.

Lina je dobila novo prenosno kletko, ker je prejšnjo, sposojeno, prerasla. V njej pridno spi celo noč in počaka, če kam gremo, ker bi drugače naredila škodo po celem stanovanju Sploh pa je nevarno, če bi se spravila s svojimi zobmi na kakšne električne kable… Še vedno je grizenje njen najljubši šport, takoj za kopanjem zemlje iz rož.

Pa spet ena lepa pesmica, da se zavemo, kako posebni so naši otročki in kako lepše bi lahko preživljali vsakdan z njimi…

Samo to jutro bom stopila čez kup perila
in te odpeljala v park, da se boš tam igral.
Samo to jutro bom pustila posodo v pomivalnem koritu
in ti dovolila, da me naučiš sestaviti tvoje puzzle.
Samo to popoldne bom izključila telefon in pustila računalnik ugasnjen,
s teboj bom sedela na dvorišču in spuščala milne mehurčke.
Samo v tem popoldnevu niti enkrat ne bom zavpila nad teboj,
še takrat ne bom zagodrnjala,
ko boš kričal in jokal za sladoledarjevim tovornjakom,
pač pa ti bom kupila eno lučko, če se bo pripeljal mimo.
To popoldne me ne skrbelo, kaj boš, ko odrasteš,
ne bom ponovno premlevala vsake odločitve,
ki sem jo sprejela v zvezi s teboj.
Samo to popoldne ti bom dovolila, da mi pomagaš peči piškote in
ti ne bom visela čez ramo, da bi jih popravljala.
Samo to popoldne naju bom peljala v McDonalds na Happy meal,
da boš lahko dobil obe igrački.Samo ta večer te bom držala v objemu
in ti povedala zgodbico o tvojem rojstvu in kako zelo te ljubim.
Samo nocoj ti bom pustila čofotati v banji
in se ne bom razjezila, ko boš škropil.
Samo nocoj ti bom pustila ostati dolgo pokonci,
sedela bova v preddverju in preštela vse zvezde.
Samo nocoj bom ob tebi dolge ure,
zamudila bom svojo najljubšo oddajo na TV.
Samo nocoj, ko ti bom šla s prsti skozi lase,
bom enostavno hvaležna, da se mi je zgodil največji dar,
ki je kdajkoli bil podarjen.
Mislila bom na matere in očete, ki iščejo svoje izginule otroke,
na matere in očete, ki obiskujejo grobove svojih otrok
namesto njihovih sobic,
na matere in očete, ki po bolnišničnih sobah gledajo
nesmiselno trpljenje svojih otrok in v sebi kričijo, da ne zmorejo več.
Ko te bom poljubila za lahko noč,
te bom še tesneje in še malo dlje stiskala k sebi.
Takrat se bom zahvalila zate.
Ničesar drugega ne bom prosila, kot le za še en dan s teboj.

Brez navdiha

Zadnje dneve nisem preveč navdihnjena za pisanje na blogu. Tudi danes ne.

Otroka po novem spita vsak v svoji sobi, na postelji (prej sta imela skupaj dva jogija na tleh – zaradi varnosti našega malega plezalca). Škrat govori že kot navit, poje pesmice. Taveliki pa se maje tretji mlečni zobek in raste prva šestica. Zadnjič sem ju merila in sta bila velika ravno 90 in 110 cm.

Z Lino še pridno hodiva v vrtec. V nedeljo sva prišli domov umazani kot dva pujsa, zato se moram do naslednje nedelje nujno oborožiti z ustrezno obutvijo za te treninge. V soboto pa držite pesti za mojega dragega in njegovo Ajko, ker gresta na izpit.

Bravo Amerika

Danes zjutraj sem najprej preverila izid volitev v ZDA in bila prav srečna, ker so se odločili za Obamo. Juhej! Saj ne, da se izredno zanimam za politiko, prej bi rekla nasprotno. Nekaj let nazaj mi je bilo strašno odveč poslušati/gledati politične zadeve po časopisih in televiziji. Odkar imam svojo družino, pa mi je jasno kakšen vpliv imajo tisti možje in žene v naši vladi na vsakega izmed nas. Zato mi ni več vseeno. Sprva sem se zanašala na moževo mnenje in volila enako kot on. Letos sem bila pa že jaz tista, ki je “prepričala” moža, da voli drugo stranko In glede na vpliv, ki ga imajo ZDA na cel svet (gospodarska kriza, vojaške akcije…) je hudičevo pomembno kdo je na čelu te države. Zato še enkrat juhej za Obamo in bravo Ameriki, ker je poleg izbire pravega predsednika naredila še dodaten korak – pravzaprav skok – in postavila na čelo temnopoltega moža. Svet se res spreminja…

Juhu, fotoaparat

Dobili smo ga. Končno. Sem že pozabila kako izgledajo kakovostne fotke… Seveda sva se z mojim dragim takoj lotila pritiskanja na sprožilec, ampak ker se je izgubila “tadobra” spominska kartica, je količina fotk omejena na številko 6… Pa vseeno, dve fotki za pokušino.

Pasji vrtec je bil uspešen, že obvlada ukaz “sedi”. In začuda se je tokrat celo utrudila in po treningu spala, kar je pri njej težko dosegljivo. Je namreč ena kosmata kepa energije in če je na baterije (kar me marsikdo seveda vpraša…), je ziher na Duracellovih

Danes je moj dragi prevzel starševstvo, jaz pa sem večino dneva presedela za računalnikom. Spet se je začel moj študij (študiram na daljavo) in je treba delat. Če koga zanima kaj glede zakona o delovnih razmerjih… naj se ne obrne name Pa lahko noč.