Borbe

Ta teden sta moja škrata doma. Mlajši je fasal virozo, tavelika se pa malo crklja. Viroza je mimo in teden izkoriščamo za navajanje na samostojno spanje. Kot pri taprvi, imamo tudi zdaj težave z uspavanjem. Tale moj škrat ne zna zaspati sam, kriva pa sva sama z mojim, ker ga nisva nikoli navajala na to. In zdaj smo začeli. Včeraj je vztrajno tri ure hodil iz sobe ven, pa se smejal, pa nazaj, pa jokal, pa se igral in končno ob desetih omagal. Danes še vztraja… Čez dobre pol ure se danes že prevesi v jutri. Vse skupaj se mu zdi strašno zabavno in kljub temu, da me čez dan pohvalno upošteva, me zvečer “ne šlivi pet posto”. Pa se greva igrice, kdo je bolj vztrajen. Trmasta kot sem, se ne bom dala zlahka, ampak glede na to, da je to moj otrok, vprašanje kdo je bolj trmast

In potem, ko zaspi… Potem si moji živčki malce oddahnejo – do prvega nočnega joka, kričanja ali plezanja v najino posteljo. In ko ga vidim, kako mirno spi, se tudi najbolj razburjeni živčki nasmehnejo

Jutri je nov dan. Dvomim, da bo precej drugačen od današnjega, ampak prav zato čudovit. Res sem srečna, da lahko z njima preživim veliko več ur, kot je dandanes dano staršem. Na ta račun je precej evrov manj na računu, a vseeno se splača. Investiram v njuno prihodnost, pa ne finance, ampak čas, pozornost, povezanost, čustva… Ali se bo investicija obrestovala? Niti ne rabim mnenja strokovnjakov, da mi je jasno, da smo iz dneva v dan bogatejši.

Zdaj pa nagnat mulca spat

Moji gusarji

Vikend je bil pester. V soboto taščin rojstni dan in popoldne nenačrtovan ogled svetovnega prvenstva konj v preskakovanju ovir na posestvu Ugar. Najboljši konji na svetu, vsak vreden vsaj pol milijona evrov. Si niti ne predstavljam koliko denarja je to. Videli smo tudi prikaz usklajenosti konja z jahačem in če verjamete ali ne – skupaj sta plesala bolje kot marsikateri par, ki jih poznam (vključno z nama z možem)

In včeraj smo si privoščili mokro zabavo v Termah Čatež. V vodi uživamo vsi po vrsti; najbolj moj dragi. Menda se je že kot majhen frkolin počutil bolje v vodi kot na suhem

Čas beži…

Zdajle se počutim malce otožno. Danes mineva 6 let odkar mi je en droben test nosečnosti v trenutku, ujetem v spomin za vedno, postavil življenje na glavo. V enem trenutku so se vsi načrti v glavi sesuli in se na novo gradili cel teden. Temelje je postavil moj ljubljeni Peter, ker je drobno pikico v trenutku sprejel za svojo in to s srčnim veseljem in navdušenjem… In počasi je v mojem srcu ljubezen preraščala strah… Bila sva sredi študija, brez lastnega stanovanja, brez služb, ampak imela sva OTROKA. In vse se je postavilo na svoje mesto in kmalu sem spoznala, da nama je življenje pripravilo najlepše presenečenje, podarilo največji dar. Sprejela sva ga z odprtimi rokami, s takšno ljubeznijo, ki jo lahko občutiš samo ob svojem otroku. Zdaj imava čudovito petletno hči in hvaležna sem, tako hvaležna…

Zakaj sem otožna? Ravno danes (kakšno naključje) sem prvič poslušala, zares poslušala, spodnjo pesem. In bolje ne bi znala izraziti svojih čustev… Dregnila me je v kotiček srca in me spomnila, da je vsak trenutek z mojo princesko neponovljiv, nikoli več ga ne ujamem, nikoli več ga ne doživim. Ali res vidim, kaj je v njenih mislih?

In še besedilo… za vse mamice, ki imajo hčerke…

Schoolbag in hand, she leaves home in the early morning
Waving goodbye with an absent-minded smile
I watch her go with a surge of that well-known sadness
And I have to sit down for a while
The feeling that I’m losing her forever
And without really entering her world
I’m glad whenever I can share her laughter
That funny little girl

Slipping through my fingers all the time
I try to capture every minute
The feeling in it
Slipping through my fingers all the time
Do I really see what’s in her mind
Each time I think I’m close to knowing
She keeps on growing
Slipping through my fingers all the time

Sleep in our eyes, her and me at the breakfast table
Barely awake, I let precious time go by
Then when she’s gone there’s that odd melancholy feeling
And a sense of guilt I can’t deny
What happened to the wonderful adventures
The places I had planned for us to go
(Slipping through my fingers all the time)
Well, some of that we did but most we didn’t
And why I just don’t know

Slipping through my fingers all the time
I try to capture every minute
The feeling in it
Slipping through my fingers all the time
Do I really see what’s in her mind
Each time I think I’m close to knowing
She keeps on growing
Slipping through my fingers all the time

Sometimes I wish that I could freeze the picture
And save it from the funny tricks of time
Slipping through my fingers

Slipping through my fingers all the time

Schoolbag in hand she leaves home in the early morning
Waving goodbye with an absent-minded smile

Odraščanje

Kar tako – na hitro – je prišla že sredina delovnega tedna. In teden je prinesel veliko novega. Kar naenkrat sta moja otroka za centimeter bolj odrasla. Mlajši se je navadil na vrtec, po 6 dneh. Ponosno potrka na vrata igralnice in brez joka zakoraka v svoj novi svet. Ko ga pridem po kosilu iskat, pa še bolj ponosno razlaga kaj vse je videl, počel, doživel… s svojimi zanimivimi besedami

In moja hči – prvič zaljubljena. Našla si je fanta s katerim se bosta – po njenih besedah – poročila, imela kup živali in celo zidanico ob morju. Vsaj tako sta se zmenila, kaj bo, bomo pa še videli

In tako stopata moja sončka vsak po svoji poti. Zaenkrat ju še držim za roki, kmalu ju bom lahko samo še opazovala. In takrat ju ne bom mogla ujeti, ko se spotakneta, lahko bom le brisala solze in delila objeme. Sama bosta morala nabirati rane – tiste življenjske, ki nas učijo živeti… Se pa večkrat vprašam, kam ju bo odpeljala pot.

Deževen vikend

Pa se je začela jesen. Mogoče nas še preseneti kakšen topel sončen dan, ne bi imela nič proti. Vsi smo v dolgih rokavih in otroka se za spremembo ne branita copat

Včeraj sem preživela lep dan s škratoma. Dopoldne smo šli v mesto, potem smo si privoščili res dobro pico, popoldne pa je šla princeska v kino, mi2 z malim pa na obisk. Spoznala sem zelo prijetno osebo – žensko, ki ima nalezljiv nasmeh, mamico štirih otrok.

Danes pa smo vsi doma in se bolj leno vlečemo naokrog… Je pač tak dan ali pa vsaj služi kot dober izgovor.

Tortica in račke

Tako nekako smo preživeli včerajšnje popoldne. No, to je vsekakor ostalo v spominu mojih dveh škratov. Za mojo “dušico” je bil pa bolj pomemben klepet s prijateljicami. Vsaka že dolgo hodi po svoji poti in vesela sem, da se občasno srečamo na kakšnem križišču. Poznamo se iz osnovne šole, pravzaprav že iz prejšnjega stoletja Ena izmed njih pa se je skupaj z mano podila še po vrtčevskih sobicah. Vmes smo nekatere izmed nas za kakšno leto izgubile stike, pa se spet slučajno srečale in klepetale, kot da je pretekel en teden od zadnjega snidenja. Ravno to mi pomeni prijateljstvo. Kljub temu, da nas včasih splet okoliščin loči za dalj časa, vem, da je moja prijateljica tam nekje. In da lahko vedno računam nanjo – tudi če jo po enem letu kličem, ker nimam primernega krila za neko praznovanje

Moja vrtčevska kompanjonka pa je sploh nekaj posebnega. Njo imam še posebej rada in sem ji srčno hvaležna, ker je del našega življenja. Ker nikoli ne pozabi na rojstni dan moje princeske in mojega palčka, ker dedek mraz vedno tudi k njej prinese eno presenečenje za njiju in ker lahko klepetam z njo o čemerkoli, pa me vedno razume…

Konji

Naš fotoaparat je na servisu, pa ga nadomešča tisti na mobilniku. Tako sem se branila teh “nepotrebnih” dodatkov na mobilnem aparatu, zdaj jih pa pridno uporabljam Ta teden sem lovila v objektiv že marsikaj…

Vzljubili smo konje. Še pred par leti sem se jih bala, ker so mi bili čisto tuji. Ne rečem, da jih zdaj poznam, ampak preživela sem nekaj časa blizu njih in jih počasi spoznavam. Ne počutim se lagodno ob živali, če je ne “razumem” -  njenih gibov, obnašanja. Prav presenetilo me je, ko sem spoznala, da so te velike živali tako plašne in krotke. Z mojim dragim sva šla celo na tečaj jezdenja, pa takrat nisva uspela speljati do konca zaradi selitve. Mogoče enkrat uspe. Do takrat bomo pa jezdili kolesa

Vse lepo in prav

Tako nekako se danes počutim. Kljub temu, da me že od včeraj boli v križu.

Moj najmlajši se osamosvaja – prejšnji teden je začel z vrtcem. Počasi se privaja na novo okolje, uči novih vlog, nabira sladke in grenke izkušnje. Zraven spada tudi nekaj solz vsako jutro, pa se menda kar hitro posušijo, ko gre mami iz vidnega polja. Starejša pa še zadnje leto preživlja v vrtcu in komaj čaka naslednji september. Kar vidim jo kako bo zrasla od ponosa, ko bo šolarka. Jaz pa zraven Zadnje čase razmišljam, kako hitro je minilo teh 5 let. Še enkrat toliko pa bo najstništvo pred vrati. Z njenim odraščanjem se učim kako enostavno je prva leta. Učiš otroka razmišljati s svojo glavo, potem pa kar naenkrat začne zares razmišljati s svojo glavo. In ta glava razmišlja drugače, kljub temu, da se je učila od tebe…
In tale moja velika bučka je tako brihtna, da me včasih čisto šokira. Tamala bučka pa tudi. Če ne bi imela svojih otrok, skoraj ne bi verjela, kako sposobni so, kako vpijajo vse vtise iz svojega okolja, kako ljubeči in čuječi so…

Rojstvo bloga

Takole. Uspelo je. Končno je luč sveta zagledal moj blog, dolge mesece je obstajal samo v glavi

Zakaj? Zato, da se tu zapišejo misli, ki se podijo naokrog neukročene. Da se spomini ne razblinijo čez noč…