Takole je potožil moj triinpoletnik svoji babici nekega jutra. Babi je vprašala zakaj in moj škratek je odgovoril: “Ker se skoz krega na nas.”
Posledica večera, ko je mamica dejansko čisto fuč od službe in popoldanskega dela v zidanici, pa se zvečer otroka, še vedno polna energije, ne spravita v postelji… Kam se naročim za popravilo?
… na ušeskih naše sedemletnice 
Izbrala si je krasna srebrna uhančka. Strah pred luknjanjem je bil velik, ampak želja po uhanih pa še malo večja. Pa se je dalo požreti strah in na koncu priti do ugotovitve, da je bilo luknjanje ušes v njeni domišljiji nekaj povsem drugega kot v realnosti. Prvi luknjici je sledil tisti čudni pogled “kaj to je to?”, kot pri cepljenju lansko jesen. Zdaj samo upam, da se obe luknjici lepo zarasteta in je zadeva zaključena. Sem se pa odločila, da bo za naslednje morebitno luknjanje treba počakati še naslednjih sedem let. Prej se ne grem pogajati o nadaljnjih piercingih
Sobotno praznovanje je bilo več kot uspešno. Vse se je super izšlo. Prišlo je vseh 17 povabljencev, vreme je bilo krasno, lokacija še lepša, iskanje zaklada je bilo zabavno in torta je super uspela. Tako, da se je vse skupaj kar zavleklo v večer. Ko so vsi odšli, sta se dve (ne več tako drobni) ročici ovili okrog mojega pasu in moja deklica se mi je zahvalila za krasno praznovanje. Malce me je zmotila le ena stvar – da je bilo treba na torto postaviti že kar sedem svečk. A se samo meni zdi, ali je to res že veliko? Prvo torto sem naredila za njen prvi rojstni dan. Koliko tortic bom še lahko spekla, preden bosta ti njeni spretni ročici že sami vzeli v roke mešalnik in se lotili torte?
Zadnja dva tedna sta kar švignila mimo in letos prvič nismo zares praznovali Čenčinega rojstnega dne. Ravno na svoj rojstni dan je namreč odšla v šolo v naravi in po jutranjem prebujanju smo ji uspeli samo zapeti “Vse najboljše” in z njo pihniti svečke na čokoladnih muffinih, pa smo ji že mahali v slovo. Dan je bil posledično čisto čuden in prav nič zabaven. Brez slavljenke pač ni šlo. Ko se je vrnila nazaj, smo že začeli s pakiranjem za dopust in se odpeljali zabavnim dogodivščinam naproti. Včeraj smo se vrnili domov in šele danes bo začel vsakdan spet normalno teči naprej. Vseeno ostaja nekje čuden občutek, ker je rojstni dan minil brez običajnih ceremonij. Upam, da bo rojstnodnevno praznovanje naslednji teden ta občutek pregnalo.
Sedem let je že stara moja hči, sedem let je minilo, odkar sem postala mamica. Sedem let materinstva, ki je vsekakor zahtevna, pa vendar najbolje plačana služba na svetu Moja drobna deklica je že samostojna punca, ki vedno pogosteje začenja uporabljati besedi “ne bom” ali pa “ne da se mi”. Ajoj, kaj nas še čaka 
Menda se bomo uspešno prebili tudi skozi naslednja leta, ko bo treba počasi zradirati tisto mejo, ki sva jo z ljubečimi rokami s Petrom zarisala v njenem otroštvu in skupaj s Čenčo zarisati novo črto. Malce me žalosti, ker vem, da bo ta črta vedno šibkejša in vedno dlje od naju, a veselim se, ker bom lahko čisto v prvi vrsti gledala svojo hči odraščati …
Danes sem bila posebej lepo obdarjena. Navsezgodaj zjutraj mi je mami podarila prekrasno knjigo, ki sem jo želela že dalj časa prebrati. Po službi pa me je pričakala moja skoraj sedemletnica in me spravila v krokodilje solze… Spisala je dve krasni sporočilci. Takoj po šoli je šla z mojim bratom v trgovino po šopek vrtnic in čokolado s celimi lešniki (moja najljubša). Pa še rdečo glineno skodelico, ki so jo izdelale njene ročice v šoli. Ganjena. Še vedno ne morem verjeti kaj je moja hči čisto sama spisala zame…
Bilo je športno,
bilo je igrivo,
bilo je rojstnodnevno
in bilo je fajn
Danes smo se končno spravili na sneg. Za dobre pol ure, potem smo bili že prezebli. Ugotovili smo, da Čenča rabi še eno bundo za v sneg (rokavi lanske lezejo proti komolcem) in skibucke. Bo treba v nabavo. Ampak lička so bila pa pošteno rdeča, ko smo prišli domov
Zunaj je prekrasno. Ko grem zvečer na sprehod z našima kosmatinkama, se počutim, kot da stopim iz realnega sveta v nek čarobni svet. Vse tako tiho, mirno, čisto, bleščeče… Pod belo odejo pa se čisto počasi in čisto potihem na novo rojeva narava. Kot da bi zaprla oči in zajela globoko sapo, da bi nabrala moči za novo pomlad. Lepo je, spokojno. Vsa nesnaga preteklega leta je skrita in zima nam da možnost za ponoven začetek. Kar dobro sovpada z novim letom in vsakoletnimi odločitvami za boljši jutri. Se še spomnim, ko sem pisala lanske zaobljube… Pa da vidim, če sem vsaj kakšno uresničila.
1. začni se gibati – Jeeee, tukaj mi je uspelo. Konkretno migam dvakrat tedensko, pa še noro uživam zraven.
2. nehaj zamujati – Tudi tukaj velik napredek. Sama sebe prelisičim z enostavnim trikom. Že več kot pol leta je naša “glavna ura” nastavljena skoraj 10 minut naprej. Zato običajno 10 minut manj zamudim ali sem pa na račun tega celo točna
3. bolj izkoristi dneve – O tem bi se dalo razpravljati.
4. začni spet s trebušnim plesom – Rečeno, storjeno!
5. končno nauči psa, da je njegovo stranišče zunaj (!!!!) – Če primerjam z lani, veliko bolje.
6. naredi zamujene izpite za faks – Še delam na tem.
7. večkrat pojdi ven z možem in s prijatelji – Tudi tole kar dobro uspeva
8. navadi se sproti pospravljati perilo v omare (imam hude težave s tem) – Khhhm…
9. drastično zmanjšaj porabo čokolade (ajoj, ta bo težka) – Skoraj nemogoče.
10. pij vodo, potem pij vodo in ko končaš, spij še en kozarec vode – Tudi tale mi ne gre 
Splošno gledano sem bila kar uspešna, a ne? Čez par tednov pa pridejo na vrsto čisto nove
Pa je prišel ta težko pričakovani dan. Preživeli smo ga prijetno ležerno, igrivo in crkljivo, kot je treba. Kljub temu, da je mlajša polovica družine še vedno malce bolehna Pojedli smo pol majčkene tortice. Ostala je samo še razpacana polovica, s katere so drobni prstki pobrali vse smetanaste rožice, takoj, ko se je mami obrnila stran
Sonček moj, naj ti bo lepo… Rada te imam, neizmerno, brezpogojno.
Termometer zunaj kaže nekaj pod ničlo, vse okrog nas je pokrito z belo puhasto odejo. Tako pravo, ki škriplje pod nogami. Termometer notri kaže nekaj čez 38 Čenča je že skoraj zdrava, zdaj se je viroza lotila še našega slavljenčka. Sobotno praznovanje smo odpovedali, jutrišnje pa vsekakor bo. Doma, na toplem, z majhno tortico in tremi svečkami. Pa seveda darili. Bomo pač “praznovali” brez povabljencev Pravo praznovanje pa bo (upam) naslednji vikend.
Sneg nas kliče ven, kombinezoni čakajo, da jih potegnemo iz omare in ko bo le možno, bo otroška rdeča lička, ki jih trenutno greje vročina, rdeče pobarval mrazek. In naše ritke se bodo nasankale, nadrsale in navaljale v snegu. Naj se le obdrži še par dni. Drugače pa kot lansko leto – pot pod noge (pravzaprav pod gume) in nekam, kjer je snega dovolj.
Še malo, pa bo rojstni dan tu. Juhuhu! Res se veselim rojstnih dni svojih otrok. Vedno se potrudim narediti dan zares poseben – čisto poseben, samo zanj/zanjo. Zjutraj krmežljavi par oči obvezno pričaka dnevna soba polna pisanih balonov, z velikim napisom VSE NAJBOLJŠE na steni. In pa seveda čisto poseben nasmeh na maminem in očkovem licu. Sledi pesmica za slavljenca in kup objemčkov, poljubčkov in radateimamčkov. Moji radosti se občasno pridruži skeleč občutek v prsih – tisti, ki ne želi priznati, da je zopet minilo eno leto. Že? Kdaj? Kako? Kam je šlo? Pred mano bo stal ponosen triletnik, krasen fantek.
Danes sem ga peljala k frizerki. In namesto godrnjanja ali kakršnegakoli tarnanja, se je fantek usedel na stol in brez premika počakal, da frizerka opravi svoje delo. Zvečer je sicer fantek tako zagreto sabljal našo banjo, da ni uspel stopiti en meter v desno in lulati v školjko, ampak je stvar opravil kar navpično navzdol – v hlače. Potem pa se je dvajset minut trudil zvleči s sebe premočene kavbojke, žabice, nogavičke, spodnje hlačke in spodnjo majčko. Brez da bi mamica kakorkoli pomagala in kar je najbolj presenetljivo brez najmanjše trme ali negodovanja. In po dvajsetih minutah je bil ponos toliko večji, ker se je fantek res pošteno potrudil Bravo!
Moja princeska pa spet kuha vročino In v ustih je nekaj aft, dlesni so razbolele in rdeče… Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj. Močno upam, da bo do petka že v redu, da pošteno odpraznujemo fantkov čisto poseben dan! Sicer je pa sama povsem prepričana v to – da bo v petek zdrava. In tudi to šteje
Ta teden spet pri ortodontu. S Čenčo sva se še pred odhodom spraševali, če bo ortodont spet vzdihoval in zamišljeno gledal zobke, pa ni bilo tako. Tokrat je bil ves vesel in zadovoljen, takoj ko je Čenča odprla usta. En zobek sva uspešno prestavili naprej, pri drugem zobku pa še pol mm in bo. Jupi! Naslednji dan še obisk pri zobozdravnici in Čenčini zobki so lepi, zdravi – pridemo spet čez pol leta.
Čenča je v šoli pozorna, vse posluša, naredi, ne krši šolskih pravil in zato za nagrado vsak dan domov prinese štampiljko v publikaciji. Včasih celo dve skupaj In mami in očka se z veseljem vsak dan znova podpišeta zraven. Domače naloge dela praktično sama. Pokaže mi kaj ima, skupaj prebereva navodila in če razume, jo pustim, da naredi svoje. Res krasno. Šolo sprejema od prvega dne povsem resno in odgovorno, zraven tega pa še uživa. Včeraj sem jo vprašala zaradi koga je tako pridna in je odgovorila “Zaradi sebe.” To sem želela slišati. Upam, da jo ta notranja motivacija spremlja celo življenje. Krasna je.
Moj sonček pa čez en teden piha tri svečke. Noro. Tri leta. To se mi zdi ena taka posebna starost, ko mimogrede (brez da bi človek dejansko opazil kdaj), iz malega fantička zraste fantek. Fantek, ki ve kaj hoče, kaj mu je všeč, kaj ga ne zanima… In tale moj sonček je že postal fantek. Samostojen (z nekaj spodbude), radoveden, ravno prav trmast, neverjetno lačen znanja in ljubeč. Spremenil se je tudi v odnosu do drugih ljudi. Zdaj se povsem samozavestno pogovarja s komerkoli in ni več ne duha ne sluha o fantičku, ki se je skrival za maminim krilom. Obožuje kocke, glasbo, ples, klepetanje, rad riše, ustvarja s prstki, se uči angleških besed… Krasen je.
Tudi jaz neizmerno uživam – enkrat tedensko trebušni ples, enkrat tedensko hip hop. Pri obojem zares telovadimo (sklece, trebušnjaki, itd.) in občutek, da delaš nekaj dobrega za telo in dušo je dober.
Otroka ravnokar inhalirata in gledata risanke. Se borimo proti raznoraznim virusom, ki mrgolijo naokrog. Inhaliranje, vroči čaji, spiranje noskov s fiziološko raztopino… In zmagali bomo 
Zdaj pa hitro nahranit mojo družinico in malo pospravit.
Moj gusar in duhec za noč čarovnic
Recent Comments