Vse najboljše

Danes praznuje rojstni dan čudovita deklica. Ljubeča, nežna, na trenutke občutljiva. Vesela, nasmejana, igriva. Vedno radovedna, polna pričakovanja in vprašanj. Deklica, ki je stopila v najin svet pred šestimi leti, ki so minila kot bi gledal utrinek, ki švigne preko neba. Najlepši utrinek, seveda. V teh letih smo doživeli ogromno toplih in srečnih trenutkov, tudi nekaj jeznih, žalostnih, razočaranih… Pogled nazaj je grenkosladek – čudovito je bilo, a kar prehitro minilo. Deklica, ki mi je dala najlepše darilo, najlepšo vlogo – postati mama. Iz majhnega bitjeca, ki je bilo najsrečnejše v mojem objemu, je zrasla deklica, ki se zaveda svojih sposobnosti in potencialov, v svetu išče odgovore na vsa vprašanja, ki se ji porajajo in je še vedno najsrečnejša v mojem objemu. Počasi stopa proti robu gnezda in gleda naokrog, spoznava svet okrog sebe in išče tisti kotiček, ki ji bo nudil zavetje, ko bo poletela.

Enja, želim ti sanje in želje. Želim ti voljo, da najdeš pot, ki te bo pripeljala do uresničitve želja in do novih sanj. Nikoli ne prenehaj sanjati! Rada te imam.

Majhna prelomnica

Še ena danes spisana pesmica za mojega korenjaka. Zasluži si jo!

Ponosna mami

FANTIČEK IN PLENIČKA

Od rojstva dalje, pa do zdaj,
plenička ritko je nosila.
Bog ne daj, da bi jo kdaj
nekje slučajno pozabila.

Vsako jutro, vsak večer,
pa še nekajkrat vmes,
malo ritko smo umili
in pleničko dali čez.

Ritka čisto zadovoljna
in fantiček prav tako,
le zakaj bi se trudili,
lulat, kakat v kahlico.

Svečki dve je že upihnil
naš fantiček mali,
poletje vzame še pleničko,
smo načrtovali.

Pa nas fantiček prehiti
in lulat v školjko se nauči.
Zdaj plenička le ponoči
na njegovi ritki spi.

Kar naenkrat, kar čez noč,
fantiček fantek je postal.
Izzivi novi so pred njim,
kaj novega bo kmalu znal.

Strah in pogum

Hitro, prehitro mineva čas. Gledam moja otročka, ko spita. Ko se vsa živahnost dneva, radovednost in razigranost poskrijejo pod posteljo in utrujenost prisili drobni glavici, polni idej in domišljije, da zapreta vrata v pisan svet, zastreta okna in si spočijeta. Ko tišina premaga hrupnost njunih vsakdanjikov, se ustavim in postojim. Najprej pri vratih malega sončka. Njegova glavica se vedno zarine v kot, vedno se tišči nečesa, kot da potrebuje tudi sredi spanca občutek, da je nekje na trdnem. Da ga sanje ne ponesejo predaleč stran. Trenutno je zelo plašen, boji se višine. Upam, da tega ni podedoval po meni in da bo minilo. Želim si, da bi se vedno počutil varno, kot v mojem objemu.

In potem stopim do naslednjih vrat in moja prva misel vsakič znova je “Kako je že velika…”. Čenča ne tišči glave v kot, ampak ima obvezno eno nogo na odeji. Ne gre drugače. Smo poskusili, pa ne gre. In vsakič je večja ali pa je mogoče njena postelja krajša… Šest let bo kmalu naokrog. Šest krasnih let, ki jih je zapolnila s svojo prisotnostjo, s svojo bistroumnostjo in spretnostjo. Tako ponosna sem nanjo. Predvsem na njen pogum. Tega jaz nikoli nisem imela – vedno sem se držala stalnic in varnosti. Želim ji, da bo bolj drzna od mene, da izživi svoje življenje bolj kot sem jaz kdajkoli sanjala… Zdi se mi, da bo tako bolj srečna. Že zdaj, pri svojih šestih letih, dela stvari o katerih jaz še razmišljam težko Zaradi mojega strahu pred višino, seveda.

Včasih si želim, da bi lahko občutke za vedno vtisnila v spomin… Hitro, prehitro mineva čas.

Dve pesmici

Ti dve pesmici sem napisala skoraj 6 let nazaj, ko je bila moja deklica mala bunkica z nežnimi črnimi laski, velikimi očmi in dolgimi trepalnicami.

ENJI

Sonce se za goro spušča,
kmalu noč bo tu.
In vročina že popušča,
čuti malo se hladu.

Še zadnjič sonce pomežikne
in lahko noč ti zaželi.
Da boš naspana in dobre volje,
ko te zjutraj spet zbudi.

In poglej, na drugi strani,
teta luna že hiti.
Da noč ne bi bila pretemna,
nebo ti hitro razsvetli.

Prvo zvezdo je prižgala,
glej kako lepo žari.
Kmalu celo bo nebo postlano
samo zate z zvezdami.

Tvoj telešček pa še vedno
miga, skače na vso moč.
Kot da sploh nisi opazila,
da je zunaj padla noč.

Takrat očka odpre okna
in vročino ven spusti.
Da noč v sobo se prikrade
in ti lička ohladi.

Počasi, nežno umiriš se,
veš da čas za spanec je.
Toplo materino mleko
v sladke sanje pelje te.

In takrat v majhni sobi
mamica te stisne k sebi.
Najbolj srečna in hvaležna,
da lahko zaspi ob tebi.

TVOJ OBRAZ

Brez besed, brez vsake solze
pogovarjaš se z menoj.
Čisto vse kar hočeš, rabiš
mi pove obrazek tvoj.

Vsakič znova, ko pogledam
tvoj obraz, tvoje oči,
nasmeh mi na obraz narišeš,
v očeh se sreča zaiskri.

Ko spiš si kakor mali angel,
tvoj obrazek je sproščen.
Oči tesno zapreš za veke
in zbežiš v sladki sen.

Včasih sanjaš sanje grde,
takrat namrščiš obrvi.
Kot da jok te bo premagal,
se včasih mi zazdi.

A večkrat sanjaš sanje sladke,
mehke, puhaste kakor oblak.
Takrat na ustnicah nasmeh je,
tak, da ga zavida vsak.

Ko budna si se ves čas smeješ,
a vsak nasmeh drugačen je.
Namesto črk, besed in stavkov,
mi tvoj nasmeh pove vse.

Nasmeh najlepši tisti je,
ko iz spanca se zbudiš.
Poljubček ti na ličko dam
in ti v pozdrav se nasmejiš.

Očke stisneš, nagneš glavo,
kot da ti nerodno je.
Na usta tak nasmeh natakneš,
da mi zaigra srce.

In ko se pogovarjaš z mano,
s svojim g in b in a,
se zdi kot da mi reči hočeš
nekaj zanimivega.

Stegneš roke, stegneš noge,
brcaš, svetijo se ti oči,
globoko dihaš, še zavriskaš
in spet nasmeh nameniš mi.

Včasih, res je prava redkost,
pa nasmeh tvoj skrije se.
Strah, žalost, bolečina?
Povej mi kaj narobe je.

Takrat te tesno stisnem k sebi,
zapojem tiho pesmico
in upam, da nasmeh prikličem,
da ti čimprej bolje bo.

In še en nasmeh imaš,
ki je vreden več kot vse.
Ko k prsim svojim te privijem,
še ta na dan prikaže se.

Ko toplo mleko te ogreje,
se zazreš v moj obraz.
Takrat se čuti le ljubezen,
takrat sva tu le ti in jaz.

Nor vikend in drobci, ki gradijo mozaik mojega življenja

Tale vikend je bil res nor, v dobrem smislu Moj prijatelj, ki mi je dejansko kot starejši brat, je postal očka čudoviti deklici. Po njegovih besedah seveda: najlepši In v soboto smo si privoščili konkreten žur za njeno rojstvo. Z možem sva med drugim prvič prespala nekje drugje brez otrok… No ja, spala sva samo tri ure, pa še to dopoldne in ne ponoči Bilo je res nepozabno, noro super in še lepše, ker smo imeli tako krasen razlog za proslavljanje.

Zdaj se novopečena družinica privaja na življenje v troje in vem, da oba starša uživata v svojih novih vlogah. Malo zmedenosti, kup vprašanj, neprespanost, nezmožnost organiziranja in na glavo postavljeni dnevi seveda spadajo k prvemu mesecu prvega otroka

Mi smo te dneve malce pohajkovali, privajamo mlajšega in mene na poletno hribolazenje Ostala dva bosta že nekako zmogla… Šli smo na Koglo, hribček nad našim krajem, ki ga gledamo vsak dan. Vreme je bilo lepo, celo pot nas je grel sonček in škratek je lepo hodil, brez moledovanja za naročje.

Moja otročka sta nastopala za materinski dan. Tilen prvič in zato me je prav zanimalo ali bo “oddelal” svoje ali bo pobegnil v moje naročje. Izkazalo se je, da uživa v nastopanju in je vse tri točke odlično odplesal in odpel od začetka do konca. Bravo, fantek moj. In moja hči je nastopala v predstavi, kot račka. Tako si je želela dobiti to vlogo, da je nekaj tednov skoraj vsak dan po prihodu iz vrtca doma vadila celo predstavo. Torej ne samo svojo vlogo, ampak dejansko celo predstavo od začetka do konca… Znala je besedilo vseh otrok in vzgojiteljice.

Ja, tudi ona uživa v nastopanju. Na zadnjem plesnem nastopu je bila krasna. Tudi škratek gre septembra v isto plesno šolo in že kar vidim, kako bo užival.

V meni je vedno gorela strast do plesa, od majhnega in še dandanes. In lepo je videti svoja sončka, ki prav tako uživata v nečem. Ko se od nekje sliši glasba, se njuni telesci takoj ritmično odzoveta na glasbo. Pa naj bo tuj hit, domača popevka, “goveja” muzika, otroška pesmica ali klasična glasba. Za vsak stil glasbe imata drug stil plesa.

In za konec še ena slikica, ki je meni prekrasna…Ne vem, če se strinjam s prijateljem. Prepričana sem, da je moja hči najlepša…

Malo reklame…

…za vse, ki iščete dobrega poročnega fotografa, ki je povrhu še fajn oseba Pride kamorkoli, fotka kar želite (poroka, ohcet, krst, itd.). Poleg tega še ročno veže knjige, izdela foto book, foto album… Se splača pogledat

Povzetek

Res se je veliko stvari zgodilo v teh skoraj dveh mesecih. Naša Lina je imela šest tednov opornico na sprednji tački in ima zdaj dober teden spet “svobodno” tačko. Ajka, naša tavelika kosmatinka, ji je uspela zlomiti kar dve kosti med njunim dirjanjem po travniku. Je le petkrat težja od Line… Ampak “All’s well, that ends well”. Še trije tedni na povodcu, potem bo pa spet lahko nenadzorovano norela po bližnjem travniku.

Pa seveda maškare… Tokrat sta bila otroka Pika nogavička in njen gospod Ficko

Vmes smo praznovali še rojstni dan mojega mladega moža, obeh nečakinj in pred kratkim še mojega brata. Na rojstnem dnevu nečakinj je moj sonček prvič jahal konjička, princeska pa itak stvar že obvlada Mlajši je skoraj preveč užival v ritmičnem gibanju konja in sem samo čakala kdaj se bodo zaprli učki in preveč sprostile roke…

In jaz – en izpit narejen, drug še vedno na čakanju, tretji drug teden na vidiku. Preživljamo tedne brez televizije – od dneva žena do materinskega dneva je ne gledamo. Je prav super, več se pogovarjamo, igramo, ustvarjamo, pa čeprav je tudi prej nismo veliko prižigali. Moj sonček mi vsake par dni tako ljubeče, tako iskreno in rez posebnega razloga pove, da me ima “tako rad”. In vsakič znova se ob teh besedah stali košček mojega srca, prodre skozi pore mojega telesa in za vedno odide v njegov telešček… Še sreča, da z vso ljubeznijo, ki jo prejemam od drugih in od sebe, moje srce raste in ga je vedno dovolj, da ga razdajam vsem mojim ljubljenim nazaj. Srečna sem, da sem tukaj, zdaj in da so se vse stvari v mojem življenju odvijale točno tako, kot so se, ker bi me drugače pot pripeljala nekam drugam. Pa mi je tale moja pot preveč všeč da bi jo menjala. Po njej stopa z mano moj krasni mož in greje naju svetloba dveh čudovitih sončkov…

In veter odpihne čas mimo nas…

Danes sem (na željo prijateljice) po dolgem času odprla svoj blog in kar ne morem verjeti koliko časa je minilo. Večkrat sem si rekla, da moram kaj napisati, pa potem prestavila za par dni in še za par dni… Vmes se je zgodilo veliko stvari o katerih bi lahko pisala, pa so zdaj že ušle iz glave. Poleg tega me že mož podi izpred računalnika. Ampak malo za branje – moje pisanje izpred petih let, ko je bila moja velika deklica še mala štručka do takrat, ko je pod mojim srcem že raslo novo bitjece. Vsake toliko me nekaj zanese v tale dokument in dopišem novo poglavje…

sreda, 15. oktober 2003

Večeri so mirni. Okrog osme ure zapreš oči in mirno odjadraš v počitek. Takrat si lastiva urice s Petrom. Dve, tri ure imava samo zase. Dan mine prehitro in večeri nama omogočajo, da gojiva najino ljubezen. In večer se spet prehitro prevesi v noč. Potihem se odpraviva v spalnico in se uleževa v hladno posteljo. Besedi lahko noč sledi nežen poljub, ki je postal stalnica pred spanjem. Zvijem se pod odejo, obrnjena proti tebi. V beli posteljici, ki sva jo s takim veseljem in ljubeznijo pripravila samo zate, mirno spiš. Živahen obraz, ki ima čez dan toliko dela, se umiri. Namesto dveh velikih radovednih očes dve liniji dolgih črnih trepalnic. Povsem sproščeno telo. Drobna ročica trzne in pod vekami se oči hitro premaknejo v drugo smer. Kaj sanjaš? Kaj ti domišljija in vtisi rišejo na platno zaprtih vek? Kotiček ustnic se zaviha navzgor. Enakomerno plitvo dihanje prekine dolg globok vdih. Sledi izdih. In skozi moje telo teče reka ljubezni. Drobna ročica zopet trzne. Rada bi te vzela k sebi, te objela in prekrila z nežnimi poljubi. Kot da ležiš med jato metuljev. Zaželim ti lahko noč in ugasnem luč. Tema postaja vse bolj topla in kmalu lahko spet gledam tvoj obris. Namestim se v prijeten položaj, potegnem odejo čez vrat in zaprem oči. Povsem blizu mene spiš, a predaleč. In navada stegne mojo roko izpod odeje in jo počasi približa tvojemu telesu. Poišče drobno ročico in jo položi v objem moje dlani. Lahko noč.

četrtek, 16. oktober 2003

Včeraj je bil dan ponosa in izjemne sreče. Starševstvo je nekaj posebnega. In starševski ponos je neizmeren ponos zaradi malenkosti. Ja, včeraj je iz spodnji dlesni, ki jo skrivata dve drobni ustnici, pogledal zobek. Majhna bela črtica sredi rdečine ust. Včeraj so Kitajci prvič poslali človeka v vesolje – kako nepomembno. Naši deklici je zrasel prvi zob.

petek, 17. oktober 2003

Ležiš sredi »tavelike« postelje. Prekrita je z odejo modro-bele barve z rumenimi vzorci. Postelja izgleda lepo postlana, le na sredini bi bilo potrebno odejo bolje poravnati in pomakniti blazino na vzglavje. Ko stopiš bliže vidiš drobno glavo. Zaenkrat je še posuta z nežnimi tankimi lasmi rjave barve, ki obsijani s sončnimi žarki zablestijo v nežno bronasti rdečini. A vedno več jih ostane vsako jutro na vzglavju bele posteljice. Pod kepico neporavnane odeje se greje drobno telo. Miren spanec. Dopoldanski počitek. In blazina, ki razbija monotonost postlane postelje ima pomembno nalogo, da te varuje kot ograjica. Kmalu boš začela kobacati in takrat bo tvoja posteljica dobila še eno stranico in Petrova blazina bo spet samo blazina.

ponedeljek, 26. julij 2004

Preteklo je devet mesecev. Čas nosečnosti. A tokrat so minili veliko hitreje kot takrat, ko sem bila noseča. Čakanje se je spremenilo v nenehne dogodivščine in pripetljaje. Za tabo je že kobacanje, prve besede, praznovanje prvega rojstnega dne, prvi koraki, deset zobkov… Preveč vsega. In to so le »najvidnejše« stvari. Malo nas je, ki vemo, kako rada se stisneš, kako hecna si ko plešeš, kako srečno se ti zasvetijo oči, ko se dojiš. Ja, še vedno se dojiva. In še vedno so to najlepši trenutki za obe. Ravnokar sem te položila v posteljico v mirnem spanju, ki ti ga je prineslo dojenje.

Razvila si se v čudovito deklico. Nežna rjavkasto obarvana lica so najpogosteje posipana s poljubi in poljubčki. Med njima je usidran droben nosek, ki spominja na tatkota. In nad njim je najlepši par oči. Čudovite, velike oči, ki jih vsak najprej opazi, krasijo dolge črne trepalnice. Moje oči imaš. Le da so tvoje obarvane z drugo barvo. V tvojih očeh valovi morje in počiva nebo. In drobna ustka znajo že dolgo časa reči mama in tata in zadnje čase še kup novih besed, ki jih razumejo le ušesa tistih, ki te imamo najbolj radi. Mi vemo, kaj se skriva v besedah »ma«, »pa«, »aze«, »aka«, »do«, »tata« tako in »tata« malo drugače. Si bolj drobna deklica, a zato toliko bolj pogumna in potrpežljiva. Po svetu hodiš s tako hitrostjo in s toliko energije. Najbolj me preseneča tvoja neobčutljivost za bolečino. Doživela si že precej padcev in udarcev in čakajo te še hujši. A potrebno je res veliko, da te spravijo v jok. Ponavadi se sama hitro vstaneš in se poženeš naprej. In zvečer mamica odkrije praske na kolenih, počene žulje na podplatih, modrico na lički…

Res si čudovita. Najraje bi te snemala cel dan, da mi ne bi kaj ušlo iz spomina. Zato si moram globoko vtisniti v spomin občutek, ko pritečeš k meni v naročje, me objameš in se s svojim obrazkom zakoplješ globoko med moje rame in moj vrat. In se navihano nasmehneš in zavihaš nosek. Najlepši obraz in najbolj nežen dotik, ki ima najmočnejši učinek na moje srce. Si kot droben val, ki v meni sproži poplavo občutkov. Si nežen sončni žarek, ki me ogreje in v meni prebudi pomlad. Rada te imam.

četrtek, 1. december 2005

Pred nekaj dnevi si bila stara že dve leti in pol. Odraščaš z neizmerno hitrostjo. Vsak dan v tvojem življenju pomeni 12 ur neprekinjenega učenja, pomnjenja in radovednosti. Tvoje telo je vsak dan bolj razvito, prstki vsak dan bolj spretni. Usta povejo že vse kar si misli glava…

Odraščaš. Ne potrebuješ več pomoči, da se oblečeš, slečeš, obuješ. Vsako jutro se sama pripraviš za vrtec in zložiš pižamo. V opomin meni, da bi se lahko kaj naučila od tebe. Zelo redoljubna si. Vse pospravljaš za sabo, zlagaš in urejaš. Tudi tipkovnica, na katero ravnokar tipkam, ne sme biti postavljena postrani. Vse lepo poravnano in urejeno. Moj svet pa je ponavadi en sam kaos in zmeda. Tu si, da se marsikaj naučiš od mene, a vedno bolj jasno mi je, da se še več učim jaz od tebe.

Si nežna, občutljiva deklica. Včasih se mi zdiš kot krhko bitjece v preveč grobem svetu. Dokler si varno zavita v objem najbližjih je vse najlepše, a stik z ostalim svetom ti poruši vtis o lepoti vsega in te prepogosto z veliko grobostjo pahne na tla. Udarci otrok v vrtcu te zabolijo, bolj čustveno kot fizično. Ne razumeš vsega tega. V sebi nimaš potrebe ali želje, da bi kogarkoli udarila. Ker nisi bila nikoli tepena. Drugi otroci prejemajo udarce od oseb, ki naj bi jih imele najbolj rade – tak udarec mora grozno boleti. Tak udarec ubija dušo, spontanost in nasmeh na otrokovem licu. In s časom se morajo naučiti, da jih prejemajo brez groze in bolečine v duši. Zato tudi tepejo naprej. Ti še nisi zgubila vsega tega. Zgodi se, da ravnam napak, da vpijem, da se razjezim. Da tvoja ljubeča mati v trenutku postane neka druga oseba, polna zlobe in sovraštva. Takrat me gledaš z debelimi očmi in čakaš na moj naslednji korak. Če se bom nasmehnila, bo vse v redu. Ko moj bes popusti, se v srce prikrade vest. Zelo slaba vest. Zavedam se napake in žal mi je.

Opravičujem se ti za vsak povzdignjen glas, za vsak trenutek nepotrpežljivosti ali nepozornosti, za vsak strah v tvojem srcu, ki sem ga zanetila jaz.

Zaslužiš si več, zaslužiš si najboljše. Rada te imam, deklica…

ponedeljek, 4. september 2006

Spet povsem drugo leto. Povsem drugo obdobje, s povsem novimi stvarmi. A ti ostajaš enako čudovita. Jesen je prinesla novo skupino v vrtcu, nove ljudi, nove razmere. Spet se počasi privajaš na odsotnost od mene. Po dolgih dveh mesecih, ki sva jih preživeli skupaj, vsak dan.

Jesen bo prinesla še veliko novega, veliko spremembo. V naše življenje bo vstopilo novo bitje in ti boš dobila povsem novo vlogo. Sestrica. Velika sestrica. Veseliš se, čeprav ne razumeš povsem kako velika sprememba bo. Ne bom več vedno na razpolago v trenutku, ko me boš potrebovala. Moj čas in moja pozornost se bosta razdelila med tabo, otroka in oba skupaj. Vložila bom ves trud in energijo v to, da ne boš niti za trenutek imela občutka, da se je razdelila tudi moja ljubezen. Moja ljubezen do tebe samo raste in se razcveta v nekaj vedno bolj čudovitega. Zdaj je v mojem srcu vzklilo čisto novo seme, ki bo kmalu pognalo prvi popek. Čez tri mesece.

In naš mali svet se bo zopet spremenil…

Nabit urnik

Ja, ta teden je kriza. Začela sem z novo službo – preko študentskega servisa. In uživam vsako dopoldne. Delam v tiskarni nalepk, 4 ure, 200 metrov stran od doma Kaj češ lepšega. Ampak ravno ta teden imam še polno drugih stvari zraven. Oddati moram prevod, napisati eno dolgo in eno krajšo seminarsko nalogo, pa še izpit imam v nedeljo in še enega naslednji četrtek. Tudi to bomo preživeli, pa kakorkoli se že vse skupaj konča…

Razmišljam o svojem odraščanju. Ja, po mojem človek odrašča celo življenje (seveda ne v fizičnem smislu). In vsak dan se razvijamo in učimo. Večkrat se mi zgodi, da se v nekem trenutku zavem nekega novega nauka, ki mi ga je življenje potihem šepnilo v uho. In opazim, da se na enako situacijo odzovem drugače, bolj zrelo. Včasih bi me tak teden spravil ob živce, danes ne. Zavedam se, da bo vse to minilo in kar naenkrat bo tukaj naslednji petek in vse to bo za mano. In če bom imela takrat v indeksu še dve dobri oceni – super. Če bo samo ena ali nobene, pa tudi ne bo konec sveta. In s tem se bom soočila pač takrat.

Še vedno pa ne maram čakanja. To me spravi čisto iz tira. Npr. čakanje na kakšen pomemben zdravniški izvid. To me ubija. Takrat bi najraje zgrabila ročico zemlje in jo zavrtela za nekaj dni naprej. Ko sem seznanjena z rezultati, vsaj vem pri čem sem. In najsi so dobri ali slabi, lahko se soočim s tem, kar me čaka. Me zanima, če bo kdo razumel tole zmešnjavo besed.

Vsaka težka izkušnja, me je nečesa naučila. Ko mi je umrl dedek, sem ravno dobro zakorakala v najstništvo. In moj dedek je bil zame nekaj čisto posebnega. Odraščala sem brez očeta, z mamo in starimi starši. Oba sta bila naglušna in živela v svojem majhnem idiličem svetu – in res je bil idiličen. Od tistih dni še nisem zasledila take ljubezni, take povezanosti, take sreče… Dedek je skrbel zame od majhnega, vedno nasmejan, vedno je imel čas zame. Čudovito otroštvo sem preživela v njegovem naročju. In ko je umrl, ni bilo v meni ničesar. Ne žalosti, ne strahu, ničesar. Dolgo časa nisem dojela te izgube, potem je vse prišlo za mano. In trajalo je pet let, da sem sprejela, da ga več ni. Dolga doba. Dokler mi ni nekega dne neki tujec, ki je govoril na Oprah Show, popolnoma obrnil pogled na smrt. Klišejsko, ampak res Če povzamem njegove besede: bodi hvaležen za vsak dan, ki si ga preživel z ljubljeno osebo in namesto, da se spominjaš samo tega, da je umrl, se spominjaj vseh lepih dni in doživetij z njim/njo. Takrat mi je bilo jasno – moj dedek je živel, z njim sem preživela krasnih 12 let, kako narobe je, da ob misli nanj, pomislim samo na dejstvo, da je umrl. In takrat sem začela govoriti o svojem dedku z nasmehom na ustih in toploto v srcu.

Ko je umirala moja babica, ki je bila ena nabolj srečnih in pogumnih žensk, kar sem jih uspela spoznati, sem uvidela, da sem odrasla. Stara sem bila 23 let in moja princeska skoraj eno leto. En mesec in še malo sem preživela z njo. Vsako jutro sva šli s princesko k njej in odšli, ko se je moja teta vrnila iz službe. Vmes sva do zadnjega izkoristili čas s to čudovito žensko. In čeprav je hirala pred mojimi očmi, sem prišla vsakič znova nasmejana k njej. Moje trpljenje in žalost sem postavila na stranski tir in skušala biti močna za vse tri ženske, ki so najbolj trpele – za babico, za mojo mami in za mojo teto. Odločila sem se, da bom jokala potem. Kljub nekaj izkušnjam, ki so se mi takrat zarezale v srce, sem zdržala. Hvaležna sem, da sem bila z njo proti koncu njene poti, obžalujem le, da nisem mogla biti ob njej, ko je šla.

Včasih se ujamem v misli, kako lepo bi bilo, če bi bila oba še vedno tukaj. Koliko čudovitega bi lahko še dala meni in mojima otrokoma. Stvari, za katere dvomim, da ju bom lahko naučila jaz. Ampak verjamem, da je tako moralo biti in ob misli nanju čutim hvaležnost, ljubezen in spokojnost. Pogosto govorim o njiju z mojima škratkoma in med poslušanjem mojih besed oba čutita, kako posebna sta bila zame moja “mama” in “ata”.

Zanimivo, kam so me popeljale misli od nabitega urnika… Samo prepustiti se je treba toku.

Ustvarjamo s snegom

Včeraj smo le uspeli narediti snežaka. Sicer se nam je prejšnji čez noč podrl, ampak včerajšnji pa danes še vedno stoji Ko smo končali s snežakom, pa smo se še dolgo drsali po bližnjem hribčku – kar po riti. Tudi noč nas ni pregnala domov. Zunaj spet počasi naletavajo drobcene snežinke, jaz pa že sanjam o pomladi in poletju, o morju in dopustu…